Page 55 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 55
Materinstvo 53
razmere tudi skoraj povsod na slovenskem podeželju.120 Dojenje je zahte-
valo čas in vsaj približno rednost in pogostnost, če naj bi bilo uspešno oz.
zadostno, prav tega pa zaposlene ženske niso imele. Način življenja, ki so
ga zdravniki predpisovali doječim materam, je bil za večino žensk iz de-
lavskih slojev zgolj sen.
Doktor Dragaš, znani ljubljanski pediater, učitelj in ravnatelj šole za
zaščitne sestre, je svetoval doječim materam naslednji način življenja:
1. Paziti moramo, da varujemo mater pred vsako nalezljivo bolezni-
jo. Mati naj si umiva dojko pred dojenjem in po dojenju … Zvečer,
preden gre spat, naj si namaže prsa s čistim borvazelinom …
2. Doječa mati se ne sme po porodu kopati 6 tednov, telo naj si pa
redno umiva.
3. Mati naj dovolj spi, vsaj 7–8 ur.
4. Hodi naj dovolj na zrak, kar ugodno učinkuje na njeno duševno
razpoloženje …
5. Doječa mati naj se dovolj giblje (ne v kuhinji in doma, marveč
zunaj na prostem).
6. Obleka naj ne bo pretesna, ne pretežka in zraku lahko dostopna.
Najbolje je, da ima mati posebno haljo za dojenje …
7. Mati naj dosti je … Edino, kar lahko priporočamo, je, da naj ne
pije alkoholnih pijač …
8. Paziti moramo, da dobi mati nekoliko več hrane, kot je je bila
vajena pred otrokovim rojstvom. Priporočati je, da poje svojo običaj-
no porcijo, vrh tega pa še pol take porcije za otroka …
pravilu nižji zaslužek, se je delež poročenih delavk še povečeval in priložnosti za dejavnost, kot je dojenje,
je bilo še manj. »V naših mezdnih razmerah ne moremo drugače, kakor javnost obtoževati direktne krivde na
naraščanju splavov, na vsej ogromni izgubi materinih in otroških življenj, na veliki umrljivosti naših dojenč-
kov in otrok sploh, na umrljivosti naših delavskih in kmečkih žen in mater. Vedno se poudarja važnost ženine
naloge kot žene, matere in gospodinje, pri tem ji pa razmere, ki so nepotrebne in bi se dale izboljšati, izvrševanje
te njene res najvažnejše naloge v veliki meri onemogočajo.« O. G., Ženski svet (1937), 197.
120 Tudi kmetice so bile le izredno redko deležne posebne publicistične obravnave, razmere na podeže-
lju pa so med omikanim meščanstvom vzbujale zgražanje in posmeh; »Letoviščarji in nekatere učiteljice se
zgražajo nad konservativnostjo in neumnostjo kmečkih mater, kadar vidijo, kako otroke poleti povijajo v ne-
zdrave povoje, kako jih hranijo, kadar nanese (če otrok joka ali kadar ima mati čas), kako dojenčkom kuha-
jo mak v mleku, da bi bolje spali, ali pa jim dajo samo kavo, ker ni mleka. Ponekod jim dajejo kuhano vino,
da bi bili ‚močni‘, in delajo druge slične napake.« V. Š., Zaščita matere in otroka na kmetih, Ženski svet
(1937), 224. Istega leta je zapisala O. G. podobno: »Otroci so prepuščeni samim sebi,v pašo muham, v ne-
varnosti, da utonejo, se opečejo, se poškodujejo na najrazličnejše načine. V vinskih krajih že dojenčkom vlivajo
vino ali celo žganje, da ne kričijo … Vsemu temu je kriva poleg zelo pomanjkljivega pouka o higieni predvsem
velika beda staršev, ki sili žene na delo izven hiše, ko bi morale biti doma ali pa imeti možnost, da otroke
za časa dela oddajo vestnim in veščim rokam v oskrbo. Za večino kmečkih žen velja: težko delo, polno skrbi,
mnogo zaničevanja, malo veselja, nič zabave.« O. G., Ženski svet (1937), 197.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
razmere tudi skoraj povsod na slovenskem podeželju.120 Dojenje je zahte-
valo čas in vsaj približno rednost in pogostnost, če naj bi bilo uspešno oz.
zadostno, prav tega pa zaposlene ženske niso imele. Način življenja, ki so
ga zdravniki predpisovali doječim materam, je bil za večino žensk iz de-
lavskih slojev zgolj sen.
Doktor Dragaš, znani ljubljanski pediater, učitelj in ravnatelj šole za
zaščitne sestre, je svetoval doječim materam naslednji način življenja:
1. Paziti moramo, da varujemo mater pred vsako nalezljivo bolezni-
jo. Mati naj si umiva dojko pred dojenjem in po dojenju … Zvečer,
preden gre spat, naj si namaže prsa s čistim borvazelinom …
2. Doječa mati se ne sme po porodu kopati 6 tednov, telo naj si pa
redno umiva.
3. Mati naj dovolj spi, vsaj 7–8 ur.
4. Hodi naj dovolj na zrak, kar ugodno učinkuje na njeno duševno
razpoloženje …
5. Doječa mati naj se dovolj giblje (ne v kuhinji in doma, marveč
zunaj na prostem).
6. Obleka naj ne bo pretesna, ne pretežka in zraku lahko dostopna.
Najbolje je, da ima mati posebno haljo za dojenje …
7. Mati naj dosti je … Edino, kar lahko priporočamo, je, da naj ne
pije alkoholnih pijač …
8. Paziti moramo, da dobi mati nekoliko več hrane, kot je je bila
vajena pred otrokovim rojstvom. Priporočati je, da poje svojo običaj-
no porcijo, vrh tega pa še pol take porcije za otroka …
pravilu nižji zaslužek, se je delež poročenih delavk še povečeval in priložnosti za dejavnost, kot je dojenje,
je bilo še manj. »V naših mezdnih razmerah ne moremo drugače, kakor javnost obtoževati direktne krivde na
naraščanju splavov, na vsej ogromni izgubi materinih in otroških življenj, na veliki umrljivosti naših dojenč-
kov in otrok sploh, na umrljivosti naših delavskih in kmečkih žen in mater. Vedno se poudarja važnost ženine
naloge kot žene, matere in gospodinje, pri tem ji pa razmere, ki so nepotrebne in bi se dale izboljšati, izvrševanje
te njene res najvažnejše naloge v veliki meri onemogočajo.« O. G., Ženski svet (1937), 197.
120 Tudi kmetice so bile le izredno redko deležne posebne publicistične obravnave, razmere na podeže-
lju pa so med omikanim meščanstvom vzbujale zgražanje in posmeh; »Letoviščarji in nekatere učiteljice se
zgražajo nad konservativnostjo in neumnostjo kmečkih mater, kadar vidijo, kako otroke poleti povijajo v ne-
zdrave povoje, kako jih hranijo, kadar nanese (če otrok joka ali kadar ima mati čas), kako dojenčkom kuha-
jo mak v mleku, da bi bolje spali, ali pa jim dajo samo kavo, ker ni mleka. Ponekod jim dajejo kuhano vino,
da bi bili ‚močni‘, in delajo druge slične napake.« V. Š., Zaščita matere in otroka na kmetih, Ženski svet
(1937), 224. Istega leta je zapisala O. G. podobno: »Otroci so prepuščeni samim sebi,v pašo muham, v ne-
varnosti, da utonejo, se opečejo, se poškodujejo na najrazličnejše načine. V vinskih krajih že dojenčkom vlivajo
vino ali celo žganje, da ne kričijo … Vsemu temu je kriva poleg zelo pomanjkljivega pouka o higieni predvsem
velika beda staršev, ki sili žene na delo izven hiše, ko bi morale biti doma ali pa imeti možnost, da otroke
za časa dela oddajo vestnim in veščim rokam v oskrbo. Za večino kmečkih žen velja: težko delo, polno skrbi,
mnogo zaničevanja, malo veselja, nič zabave.« O. G., Ženski svet (1937), 197.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
