Page 195 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 195
Žensko telo
ti na spremembo ženskam (in nezakonskim materam še posebej) neprija-
znih zakonodaj v drugih delih države.154
Na nujnost drugačnega odnosa do žensk, še posebej do mater, je opo-
zarjal tudi beograjski sodnik Ferdo Čulinović, ki je v svoji knjigi Žena v
našem kazenskem pravu zapisal: »Ženske vsega sveta bi morale stremeti za
tem, da se odpravi ločevanje mater in otrok v zakonske in nezakonske, kajti
samo tako stališče ustreza razumu in srcu vsake prave ženske, zlasti pa žene-
matere«.155 Izjava, zrasla nedvomno iz neprijetnih in žalostnih opazovanj
in lastne sodne prakse, je nekoliko naivna: na pravni red so imele ženske
še najmanj vpliva.156 V to, kaj se skriva za reklamiranjem »pravega mate-
rinstva za vsako pravo žensko«, pa večinoma premalo uvida.
154 Tako so jugoslovanska ženska združenja pripravila 28. avgusta 1938 v Beogradu javno zborovanje, ki 193
so se ga udeležile »žene vseh slojev in starosti«, je zapisala poročevalka v Ženskem svetu (Obzornik, 1938,
208). Zborovanje so izzvala predvsem tedanja prizadevanja jugoslovanskih pravnikov za poenotenje prav-
nega reda v državi po srbskem vzoru. Vpeljava izrazito mizinogenih načel code civila bi položaj neporo-
čenih mater še dodatno poslabšala. V srbskem pravnem redu je veljalo, da nezakonska mati domnevnega
nezakonskega očeta ne sme niti imenovati. Imenovanje oz. obdolžitev nekoga za očeta zunaj zakona roje-
nega otroka velja za obrekovanje, kar je kaznivo dejanje. Po srbski zakonodaji je tudi veljala prepoved na-
knadne poroke med nezakonsko materjo in nezakonskim očetom, če je bil ta aktiven častnik v vojski ali
mornarici. Dodatna neprijetnost zakonske neenotnosti jugoslovanske države je bila za nezakonske mate-
re tudi v tem, da na primer Slovenka, ki je zanosila s Srbom, tega ni mogla oz. smela sodno preganjati za
izpolnjevanje zakonskih obveznosti, ki jih je ODZ nalagal nezakonskim očetom. To je bilo za nemajhno
število slovenskih služkinj v državni prestolnici Beogradu velikokrat usodno. Več o pravnem statusu ne-
zakonskih otrok in položaju nezakonskih mater glej Sabina Ž. Žnidaršič, »Nezakonske matere: objektiv-
no gledano je lahko tudi malo veliko«, Delta (1997), št. 1–2, 57–63, in A. Vode, n. d. (1999), II, 130–143.
Tudi v mednarodnih okvirih se je žensko gibanje nenehno zavzemalo za izboljšanje oz. poenotenje položa-
ja poročenih in neporočenih mater; s tem se je »ukvarjala« na primer tudi Mednarodna ženska zveza, kate-
re glavno delovno področje je bil boj za žensko volilno pravico. MŽZ je v Parizu leta 1926 na svojem kon-
gresu obravnavala tudi to problematiko in pri tem izhajala iz naslednjega izhodišča: »Tragedija take žene in
deteta spada med najhujše strani človeške zgodovine. Zakoni, ki so povzročili to tragedijo, so seveda v soglasju
z vsemi drugimi postavami, katere so sestavili moški, da ščitijo na prvem mestu sami sebe.« Kongres mednaro-
dne ženske zveze, Ženski svet (1926), 311–313.
155 A. Vode, n. d. (1999), 139.
156 Pravo je bilo eno od tistih znanstvenih področij, kamor so ženske najkasneje ‚pripustili‘. Dunajska uni-
verza je na primer dovolila vpis prvim ženskam na pravo šele po ustanovitvi prve republike. Na Slovenskem
pa smo dobili prvo pravnico šele leta 1929. Tega leta so vpisali v Ljubljani v imenik odvetniške zbornice od-
vetnico Zoro Tominšek. Ženski svet je prvi odvetnici čestital in čestitke pospremil z besedami: »Prisrčno
in s ponosom čestitamo svoji rojakinji ter smo ji hvaležne, da je prva med Slovenkami stopila na to pot, ki je bila
tudi pri drugih narodih ženi dolgo otežkočena.« Po ženskem svetu, Ženski svet (1929), 124.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
ti na spremembo ženskam (in nezakonskim materam še posebej) neprija-
znih zakonodaj v drugih delih države.154
Na nujnost drugačnega odnosa do žensk, še posebej do mater, je opo-
zarjal tudi beograjski sodnik Ferdo Čulinović, ki je v svoji knjigi Žena v
našem kazenskem pravu zapisal: »Ženske vsega sveta bi morale stremeti za
tem, da se odpravi ločevanje mater in otrok v zakonske in nezakonske, kajti
samo tako stališče ustreza razumu in srcu vsake prave ženske, zlasti pa žene-
matere«.155 Izjava, zrasla nedvomno iz neprijetnih in žalostnih opazovanj
in lastne sodne prakse, je nekoliko naivna: na pravni red so imele ženske
še najmanj vpliva.156 V to, kaj se skriva za reklamiranjem »pravega mate-
rinstva za vsako pravo žensko«, pa večinoma premalo uvida.
154 Tako so jugoslovanska ženska združenja pripravila 28. avgusta 1938 v Beogradu javno zborovanje, ki 193
so se ga udeležile »žene vseh slojev in starosti«, je zapisala poročevalka v Ženskem svetu (Obzornik, 1938,
208). Zborovanje so izzvala predvsem tedanja prizadevanja jugoslovanskih pravnikov za poenotenje prav-
nega reda v državi po srbskem vzoru. Vpeljava izrazito mizinogenih načel code civila bi položaj neporo-
čenih mater še dodatno poslabšala. V srbskem pravnem redu je veljalo, da nezakonska mati domnevnega
nezakonskega očeta ne sme niti imenovati. Imenovanje oz. obdolžitev nekoga za očeta zunaj zakona roje-
nega otroka velja za obrekovanje, kar je kaznivo dejanje. Po srbski zakonodaji je tudi veljala prepoved na-
knadne poroke med nezakonsko materjo in nezakonskim očetom, če je bil ta aktiven častnik v vojski ali
mornarici. Dodatna neprijetnost zakonske neenotnosti jugoslovanske države je bila za nezakonske mate-
re tudi v tem, da na primer Slovenka, ki je zanosila s Srbom, tega ni mogla oz. smela sodno preganjati za
izpolnjevanje zakonskih obveznosti, ki jih je ODZ nalagal nezakonskim očetom. To je bilo za nemajhno
število slovenskih služkinj v državni prestolnici Beogradu velikokrat usodno. Več o pravnem statusu ne-
zakonskih otrok in položaju nezakonskih mater glej Sabina Ž. Žnidaršič, »Nezakonske matere: objektiv-
no gledano je lahko tudi malo veliko«, Delta (1997), št. 1–2, 57–63, in A. Vode, n. d. (1999), II, 130–143.
Tudi v mednarodnih okvirih se je žensko gibanje nenehno zavzemalo za izboljšanje oz. poenotenje položa-
ja poročenih in neporočenih mater; s tem se je »ukvarjala« na primer tudi Mednarodna ženska zveza, kate-
re glavno delovno področje je bil boj za žensko volilno pravico. MŽZ je v Parizu leta 1926 na svojem kon-
gresu obravnavala tudi to problematiko in pri tem izhajala iz naslednjega izhodišča: »Tragedija take žene in
deteta spada med najhujše strani človeške zgodovine. Zakoni, ki so povzročili to tragedijo, so seveda v soglasju
z vsemi drugimi postavami, katere so sestavili moški, da ščitijo na prvem mestu sami sebe.« Kongres mednaro-
dne ženske zveze, Ženski svet (1926), 311–313.
155 A. Vode, n. d. (1999), 139.
156 Pravo je bilo eno od tistih znanstvenih področij, kamor so ženske najkasneje ‚pripustili‘. Dunajska uni-
verza je na primer dovolila vpis prvim ženskam na pravo šele po ustanovitvi prve republike. Na Slovenskem
pa smo dobili prvo pravnico šele leta 1929. Tega leta so vpisali v Ljubljani v imenik odvetniške zbornice od-
vetnico Zoro Tominšek. Ženski svet je prvi odvetnici čestital in čestitke pospremil z besedami: »Prisrčno
in s ponosom čestitamo svoji rojakinji ter smo ji hvaležne, da je prva med Slovenkami stopila na to pot, ki je bila
tudi pri drugih narodih ženi dolgo otežkočena.« Po ženskem svetu, Ženski svet (1929), 124.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
