Page 198 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 198
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
ka: zakaj so ženske zahtevale in tudi dosegle tako malo sprememb prav
na področju zasebnega, družinskega, partnerskega življenja? Vprašanje se
nam zastavlja še toliko bolj, če se spomnimo, koliko so v resnici spreme-
nile na drugem, javnem področju. Tako rekoč vse; dobile so pravico do
enakega izobraževanja, do opravljanja enakih poklicev, kot je to veljalo za
moške, dosegle so mnoge pozitivne spremembe s področja delavsko zašči-
tne zakonodaje, dosegle so, da je morala tudi država prispevati svoj delež,
dosegle so spremembe v družinski, kazenski zakonodaji, parola »za ena-
ko delo enako plačilo« je dobivala svoj odmev. In le nekaj let po izteku
časovnega okvira te naloge so dosegle celo politično enakopravnost. Že v
obdobju med obema vojnama so lahko nekoliko resignirano ugotavljale,
da dosega enako-pravnosti za ženske še nikakor ne pomeni dobljene bit-
ke za enakost; spoznale so in razumele, da enakost ljudi bistveno presega
zgolj črko zakona in da terja globlje spremembe v družbi. Morda se jim je
celo zazdelo, da je neenakost zapisana v same temelje kulture, ki ji družba
in same pripadajo, in je zato tako nedosegljiva, celo neubesedljiva.
Vsekakor je bila (!?) neenakost žensk sestavni del zahodnjaške, iz an-
tičnih in judovskih korenin zrasle kulture, zato je bila nevidna še dolga
desetletja, potem ko so sodelavke Slovenke in Ženskega sveta že preneha-
196 le objavljati. Živela je lahko vse do trenutka, dokler so ženske sprejema-
le trditve o naravnostih različnih pojavnih oblik lastne podrejenosti kot
večne resnice, dokler jih niso prepoznale in razkrinkale kot zgolj historič-
ne realnosti, podvržene (kot vse) spreminjanju in minevanju v času. Zgo-
dovinskost (tudi) patriarhalno urejenih družb, ki so jo naglasile sodob-
ne, najpogosteje iz ženske perspektive pisane razprave, budi upanje o re-
alnih možnostih konca neenakosti za ženske in z njimi za vse druge po-
drejene in izkoriščane.
Pomembno zarezo v samorazumevanju žensk pri nas pomeni vseka-
kor prva svetovna vojna. Po njej ni bilo nič več tako, kot je bilo. »Grozna
svetovna vojna je silno razširila surovost,«2 je tožil leta 1924 Jakob Soklič,
še najbolj pa se je kazala med mladimi. »Največji vzrok tej grozni surovo-
sti med mladino je slaba in napačna domača vzgoja … Tu, mater je vir su-
rovosti! Doma napačen pouk, doma napačna vzgoja. Prva vzgojiteljica mora
biti otroku mati!« Čeprav ženske niso zakuhale vojne, pa so bile odgovor-
ne za njene posledice; matere, ki so med vojno priganjale hčere k delu zu-
naj doma, k šolanju, k temu, da morajo živeti in upati drugače, kot so
same, so se morale po vojni čutiti krive. Na drugi strani pa je bil neob-
2 Jakob Soklič, O surovosti, Ženski svet (1924), 90.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
ka: zakaj so ženske zahtevale in tudi dosegle tako malo sprememb prav
na področju zasebnega, družinskega, partnerskega življenja? Vprašanje se
nam zastavlja še toliko bolj, če se spomnimo, koliko so v resnici spreme-
nile na drugem, javnem področju. Tako rekoč vse; dobile so pravico do
enakega izobraževanja, do opravljanja enakih poklicev, kot je to veljalo za
moške, dosegle so mnoge pozitivne spremembe s področja delavsko zašči-
tne zakonodaje, dosegle so, da je morala tudi država prispevati svoj delež,
dosegle so spremembe v družinski, kazenski zakonodaji, parola »za ena-
ko delo enako plačilo« je dobivala svoj odmev. In le nekaj let po izteku
časovnega okvira te naloge so dosegle celo politično enakopravnost. Že v
obdobju med obema vojnama so lahko nekoliko resignirano ugotavljale,
da dosega enako-pravnosti za ženske še nikakor ne pomeni dobljene bit-
ke za enakost; spoznale so in razumele, da enakost ljudi bistveno presega
zgolj črko zakona in da terja globlje spremembe v družbi. Morda se jim je
celo zazdelo, da je neenakost zapisana v same temelje kulture, ki ji družba
in same pripadajo, in je zato tako nedosegljiva, celo neubesedljiva.
Vsekakor je bila (!?) neenakost žensk sestavni del zahodnjaške, iz an-
tičnih in judovskih korenin zrasle kulture, zato je bila nevidna še dolga
desetletja, potem ko so sodelavke Slovenke in Ženskega sveta že preneha-
196 le objavljati. Živela je lahko vse do trenutka, dokler so ženske sprejema-
le trditve o naravnostih različnih pojavnih oblik lastne podrejenosti kot
večne resnice, dokler jih niso prepoznale in razkrinkale kot zgolj historič-
ne realnosti, podvržene (kot vse) spreminjanju in minevanju v času. Zgo-
dovinskost (tudi) patriarhalno urejenih družb, ki so jo naglasile sodob-
ne, najpogosteje iz ženske perspektive pisane razprave, budi upanje o re-
alnih možnostih konca neenakosti za ženske in z njimi za vse druge po-
drejene in izkoriščane.
Pomembno zarezo v samorazumevanju žensk pri nas pomeni vseka-
kor prva svetovna vojna. Po njej ni bilo nič več tako, kot je bilo. »Grozna
svetovna vojna je silno razširila surovost,«2 je tožil leta 1924 Jakob Soklič,
še najbolj pa se je kazala med mladimi. »Največji vzrok tej grozni surovo-
sti med mladino je slaba in napačna domača vzgoja … Tu, mater je vir su-
rovosti! Doma napačen pouk, doma napačna vzgoja. Prva vzgojiteljica mora
biti otroku mati!« Čeprav ženske niso zakuhale vojne, pa so bile odgovor-
ne za njene posledice; matere, ki so med vojno priganjale hčere k delu zu-
naj doma, k šolanju, k temu, da morajo živeti in upati drugače, kot so
same, so se morale po vojni čutiti krive. Na drugi strani pa je bil neob-
2 Jakob Soklič, O surovosti, Ženski svet (1924), 90.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
