Page 173 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 173
Žensko telo 171
rinstva za vse ženske. Prve ženske zdravnice so na tem področju lahko
tudi največ postorile; v Amsterdamu je leta 1882 prva nizozemska zdrav-
nica Aletta Jacobs67 odprla prvo kliniko za kontrolo rojstev, kjer je sezna-
njala ženske z uporab(nostj)o diafragme. Pred drugo svetovno vojno je le
nekaj severnoevropskih držav dopuščalo uporabo kontracepcije in še to
zgolj v omejenih primerih; tako na primer delovanje klinike dr. Jacobs
nizozemska vlada ni nikoli priznala, legalizirala, vendar je tudi ni zaprla.
Podobno nejasno so ravnali s sorodnimi klinikami tudi v Nemčiji (a le
do prihoda nacistov na oblast) in v Belgiji. Angležinje so dobile prvo kli-
niko za kontrolo rojstev šele na začetku dvajsetih leti prejšnjega stoletja;
odprla jo je Maria Stopes.68
S temi prizadevanji so ženske izzvale najrazličnejše varuhe morale, s
Katoliško cerkvijo na čelu, ki je zavrnila tako rekoč vse (tedaj in kasne-
je) poznane oblike kontracepcije, razen spolne vzdržnosti, ki je tako ali
tako predstavljala idealno obliko zakonske zveza katoliškega para. Izzva-
le so medicinske kroge, ki so se upirali (in se še vedno) širjenju dostopno-
sti tako najrazličnejših oblik kontracepcije kot abortusa, še posebej med
revnejše ženske. In ne nazadnje, ženske so izzvale t. i. javno mnenje, ki je
ženske zahteve po kontracepciji povezovalo z moralnim propadom, žen-
sko željo po promiskuiteti, razpadom vseh moralnih norem družbe, s kri-
zo družine in zakonske skupnosti in z grožnjo propada, degeneracije na-
roda. Medtem ko so ženske pričakovale in zahtevale predvsem praktič-
ne ukrepe, so se moški posvečali bolj poglobljenim teoretiziranjem. Raz-
glabljali so na primer o potencialnih pravnih posledicah za družbo, če bi
ženskam vseh družbenih razredov omogočili (relativno) svoboden dostop
do kontracepcije in abortusa. Potekale so razprave med zdravniki, kjer si
niso bili povsem edini, kakšne moralne, fizične in psihične (pa morda še
67 Aletta Jacobs (1854–1929) je odprla v Amsterdamu svojo prvo ordinacijo leta 1879. Specializirala se je iz
ženskih bolezni in pediatrije ter vodila svetovanja za revne ženske prek delavskega sindikata. Prav to delo
ji je omogočilo potreben uvid v problematiko neustrezne in nezadostne kontracepcije: »Od teh žensk sem se
naučila, da najbolj trpe zaradi prepogostih nosečnosti … Spoznala sem, da če jim nimam nič drugega ponudit,
da bi se obvarovale nove nosečnosti, kot zgolj abstinenco, jim nisem prav nič koristna, kajti v pogojih, v katerih
žive, je vzdržnost povsem neizvedljiva.« European Women: A Documentary History, 1789–1945, uredila Ele-
onor S. Riemer in John C. Fout, New York 1980, 215. V 20. stoletju je postala prva avtoriteta na področju
kontracepcije in leta 1927 je lahko zapisala: »Sedanje izkušnje mi kažejo, da je prineslo petinštiridesetletno
delo na področju kontrole rojstev boljše rezultate, kot sem pričakovala na začetkih svojega dela.« N. d., 217.
68 V Angliji se je na primer laburistična stranka izrekla proti uporabi kontracepcije oz. proti temu, da bi
glede tega zastopala interes žensk. (»Vprašanje kontrole rojstev ni take narave, da bi se z njim ukvarjala poli-
tična stranka,« je bilo njihovo stališče. N. d., 216.) Delavke so zato ustanovile skupino delavk za kontrolo
rojstev (Workers‘ Birth Control Group) in zahtevale dostop do kontracepcije. Leta 1930 je tedanja laburi-
stična vlada odločila, da mora ženska dobiti kontracepcijo, če zanjo zaprosi, propaganda za razširjanje ve-
dnosti o kontracepciji predvsem med revnejšimi sloji pa je bila še vedno ovirana.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
rinstva za vse ženske. Prve ženske zdravnice so na tem področju lahko
tudi največ postorile; v Amsterdamu je leta 1882 prva nizozemska zdrav-
nica Aletta Jacobs67 odprla prvo kliniko za kontrolo rojstev, kjer je sezna-
njala ženske z uporab(nostj)o diafragme. Pred drugo svetovno vojno je le
nekaj severnoevropskih držav dopuščalo uporabo kontracepcije in še to
zgolj v omejenih primerih; tako na primer delovanje klinike dr. Jacobs
nizozemska vlada ni nikoli priznala, legalizirala, vendar je tudi ni zaprla.
Podobno nejasno so ravnali s sorodnimi klinikami tudi v Nemčiji (a le
do prihoda nacistov na oblast) in v Belgiji. Angležinje so dobile prvo kli-
niko za kontrolo rojstev šele na začetku dvajsetih leti prejšnjega stoletja;
odprla jo je Maria Stopes.68
S temi prizadevanji so ženske izzvale najrazličnejše varuhe morale, s
Katoliško cerkvijo na čelu, ki je zavrnila tako rekoč vse (tedaj in kasne-
je) poznane oblike kontracepcije, razen spolne vzdržnosti, ki je tako ali
tako predstavljala idealno obliko zakonske zveza katoliškega para. Izzva-
le so medicinske kroge, ki so se upirali (in se še vedno) širjenju dostopno-
sti tako najrazličnejših oblik kontracepcije kot abortusa, še posebej med
revnejše ženske. In ne nazadnje, ženske so izzvale t. i. javno mnenje, ki je
ženske zahteve po kontracepciji povezovalo z moralnim propadom, žen-
sko željo po promiskuiteti, razpadom vseh moralnih norem družbe, s kri-
zo družine in zakonske skupnosti in z grožnjo propada, degeneracije na-
roda. Medtem ko so ženske pričakovale in zahtevale predvsem praktič-
ne ukrepe, so se moški posvečali bolj poglobljenim teoretiziranjem. Raz-
glabljali so na primer o potencialnih pravnih posledicah za družbo, če bi
ženskam vseh družbenih razredov omogočili (relativno) svoboden dostop
do kontracepcije in abortusa. Potekale so razprave med zdravniki, kjer si
niso bili povsem edini, kakšne moralne, fizične in psihične (pa morda še
67 Aletta Jacobs (1854–1929) je odprla v Amsterdamu svojo prvo ordinacijo leta 1879. Specializirala se je iz
ženskih bolezni in pediatrije ter vodila svetovanja za revne ženske prek delavskega sindikata. Prav to delo
ji je omogočilo potreben uvid v problematiko neustrezne in nezadostne kontracepcije: »Od teh žensk sem se
naučila, da najbolj trpe zaradi prepogostih nosečnosti … Spoznala sem, da če jim nimam nič drugega ponudit,
da bi se obvarovale nove nosečnosti, kot zgolj abstinenco, jim nisem prav nič koristna, kajti v pogojih, v katerih
žive, je vzdržnost povsem neizvedljiva.« European Women: A Documentary History, 1789–1945, uredila Ele-
onor S. Riemer in John C. Fout, New York 1980, 215. V 20. stoletju je postala prva avtoriteta na področju
kontracepcije in leta 1927 je lahko zapisala: »Sedanje izkušnje mi kažejo, da je prineslo petinštiridesetletno
delo na področju kontrole rojstev boljše rezultate, kot sem pričakovala na začetkih svojega dela.« N. d., 217.
68 V Angliji se je na primer laburistična stranka izrekla proti uporabi kontracepcije oz. proti temu, da bi
glede tega zastopala interes žensk. (»Vprašanje kontrole rojstev ni take narave, da bi se z njim ukvarjala poli-
tična stranka,« je bilo njihovo stališče. N. d., 216.) Delavke so zato ustanovile skupino delavk za kontrolo
rojstev (Workers‘ Birth Control Group) in zahtevale dostop do kontracepcije. Leta 1930 je tedanja laburi-
stična vlada odločila, da mora ženska dobiti kontracepcijo, če zanjo zaprosi, propaganda za razširjanje ve-
dnosti o kontracepciji predvsem med revnejšimi sloji pa je bila še vedno ovirana.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
