Page 169 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 169
Žensko telo 167
so temeljito prispevali ženski zdravniki, tudi zaradi velike medsebojne
konkurence, ki jih je silila v povečanje števila »dobrih strank«. »V interesu
zdravnikov je bilo, da so kultivirali bolezni svojih bolnikov tako s pogostimi
obiski na domu kot s predpisovanjem ustrezne ‚terapije‘,« pravita ameriški
raziskovalki spolno različne obravnave bolezni.52 Pogosto pa so na zdrav-
nike pritiskali kar zakonski možje sami,53 ki so od zdravniških »interven-
cij« pričakovali (zahtevali) »ozdravitev« ženinih/sestrinih/ženskih kapric.
Pri zdravljenju so se ginekologi bolj kot na vednost zanašali na občut-
ke, tako da ne presenečajo podatki o (za današnje razumevanje) zastra-
šujočih postopkih in posegih, ki so jim bile »bolne« ženske izpostavljene.
Zdravnikova naloga pozdraviti bolno žensko se je, skladno z razumeva-
njem »bolnega« kot drugačnega od moškega in kot nepokorjenega mo-
škemu, pogosto raztezala tudi prek meja telesnih hib ali bolezni; zdrav-
niki so skušali z operacijskimi posegi v telo zdraviti duševne nestabilno-
sti, najrazličnejše, tedaj pogosto histerične, manifestacije ženskega neza-
dovoljstva.54 Tako so na primer za umirjanje prevelikih ženskih seksual-
nih apetitov oz. za njihovo kultiviranje znotraj okvirov zakona in po meri
moža, kar se da uspešno prakticirali odstranitev klitorisa.55 Še pogoste-
je je bila uporabljana metoda sterilizacije oz. »ženske kastracije«; indika-
cije za ta postopek so bile najrazličnejše, »med drugim nadležnost, sitnost,
neprijetnost, apetit orača, masturbacija, poskusi samomora, erotični nagibi,
preganjavica, izostanek menstruacije«.56 Medtem ko je izvajanje tovrstnih
operacij doseglo v ZDA svoj vrhunec v zadnji tretjini 19. stoletja,57 pa je
postalo vprašanje ženske sterilizacije pri nas (in drugod v Evropi) aktual-
nejše kasneje, prav posebej pa v obdobju med obema svetovnima vojna-
je bila stalno prisotna nevarnost nesreče.« Barbara Ehrenreich in Deidre Ehglish, Complaints and Disorders,
The Sexual Politics of Sickness, New York 1973, 45.
52 N. d., 24.
53 Dr. Battey, ameriški zdravnik iz zadnje tretjine 19. stoletja, poroča, da so bile ženske po »kastraciji volj-
ne, prilagodljive, urejene, marljive, delovne in čistejše.« Ehrenreich in Ehglish, n. d., 35.
54 Tovrstna praksa je temeljila na prepričanju, da izvirata tako žensko telesno zdravje kot njeno duševno
ravnovesje iz stanja njenih reproduktivnih organov oz. iz tega, da je mogoče s posegi na teh organih zdra-
viti žensko telo in dušo. »Konec koncev, če obvladujejo celotno žensko osebnost njeni reproduktivni organi, po-
tem so bile seveda ginekološke operacije najbolj logičen pristop h kateremu koli ženskemu psihološkemu proble-
mu. Začenši v poznih šestdesetih letih 19. stoletja, so se zdravniki držali teh načel,« sta zapisali Ehrenreich in
Ehglish, n. d., 34.
55 V eni od tedanjih medicinskih knjig lahko preberemo, kot navajata Ehrenreich in Ehglish, n. d., 34, na-
slednje: »Nenaravna velikost klitorisa /.../ vodi zelo verjetno v nemoralnost pa tudi v vrsto resnih bolezni /.../
amputacija verjetno nujna.« Do zadnje medicinsko indicirane amputacije klitorisa je prišlo po podatkih na
primer v ZDA sredi prejšnjega stoletja pri petletni deklici, da bi jo tako ozdravili masturbacije.
56 N. d., 35.
57 Tako so se lahko nekateri ameriški zdravniki s konca 19. stoletja »pohvalili« s kar 15 do 20.000 odstra-
njenimi ovariji v karieri!
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
so temeljito prispevali ženski zdravniki, tudi zaradi velike medsebojne
konkurence, ki jih je silila v povečanje števila »dobrih strank«. »V interesu
zdravnikov je bilo, da so kultivirali bolezni svojih bolnikov tako s pogostimi
obiski na domu kot s predpisovanjem ustrezne ‚terapije‘,« pravita ameriški
raziskovalki spolno različne obravnave bolezni.52 Pogosto pa so na zdrav-
nike pritiskali kar zakonski možje sami,53 ki so od zdravniških »interven-
cij« pričakovali (zahtevali) »ozdravitev« ženinih/sestrinih/ženskih kapric.
Pri zdravljenju so se ginekologi bolj kot na vednost zanašali na občut-
ke, tako da ne presenečajo podatki o (za današnje razumevanje) zastra-
šujočih postopkih in posegih, ki so jim bile »bolne« ženske izpostavljene.
Zdravnikova naloga pozdraviti bolno žensko se je, skladno z razumeva-
njem »bolnega« kot drugačnega od moškega in kot nepokorjenega mo-
škemu, pogosto raztezala tudi prek meja telesnih hib ali bolezni; zdrav-
niki so skušali z operacijskimi posegi v telo zdraviti duševne nestabilno-
sti, najrazličnejše, tedaj pogosto histerične, manifestacije ženskega neza-
dovoljstva.54 Tako so na primer za umirjanje prevelikih ženskih seksual-
nih apetitov oz. za njihovo kultiviranje znotraj okvirov zakona in po meri
moža, kar se da uspešno prakticirali odstranitev klitorisa.55 Še pogoste-
je je bila uporabljana metoda sterilizacije oz. »ženske kastracije«; indika-
cije za ta postopek so bile najrazličnejše, »med drugim nadležnost, sitnost,
neprijetnost, apetit orača, masturbacija, poskusi samomora, erotični nagibi,
preganjavica, izostanek menstruacije«.56 Medtem ko je izvajanje tovrstnih
operacij doseglo v ZDA svoj vrhunec v zadnji tretjini 19. stoletja,57 pa je
postalo vprašanje ženske sterilizacije pri nas (in drugod v Evropi) aktual-
nejše kasneje, prav posebej pa v obdobju med obema svetovnima vojna-
je bila stalno prisotna nevarnost nesreče.« Barbara Ehrenreich in Deidre Ehglish, Complaints and Disorders,
The Sexual Politics of Sickness, New York 1973, 45.
52 N. d., 24.
53 Dr. Battey, ameriški zdravnik iz zadnje tretjine 19. stoletja, poroča, da so bile ženske po »kastraciji volj-
ne, prilagodljive, urejene, marljive, delovne in čistejše.« Ehrenreich in Ehglish, n. d., 35.
54 Tovrstna praksa je temeljila na prepričanju, da izvirata tako žensko telesno zdravje kot njeno duševno
ravnovesje iz stanja njenih reproduktivnih organov oz. iz tega, da je mogoče s posegi na teh organih zdra-
viti žensko telo in dušo. »Konec koncev, če obvladujejo celotno žensko osebnost njeni reproduktivni organi, po-
tem so bile seveda ginekološke operacije najbolj logičen pristop h kateremu koli ženskemu psihološkemu proble-
mu. Začenši v poznih šestdesetih letih 19. stoletja, so se zdravniki držali teh načel,« sta zapisali Ehrenreich in
Ehglish, n. d., 34.
55 V eni od tedanjih medicinskih knjig lahko preberemo, kot navajata Ehrenreich in Ehglish, n. d., 34, na-
slednje: »Nenaravna velikost klitorisa /.../ vodi zelo verjetno v nemoralnost pa tudi v vrsto resnih bolezni /.../
amputacija verjetno nujna.« Do zadnje medicinsko indicirane amputacije klitorisa je prišlo po podatkih na
primer v ZDA sredi prejšnjega stoletja pri petletni deklici, da bi jo tako ozdravili masturbacije.
56 N. d., 35.
57 Tako so se lahko nekateri ameriški zdravniki s konca 19. stoletja »pohvalili« s kar 15 do 20.000 odstra-
njenimi ovariji v karieri!
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
