Page 170 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 170
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
ma.58 O sterilizacijah so tedaj razpravljali predvsem skozi prizmo evge-
nike, nauka (in nazora), ki je, bolj ali manj eksplicitno, prežemal celoten
tedanji družbeni diskurz. Izhodišče razprav je bilo med obema vojnama
bistveno drugačno kot desetletja pred tem v Ameriki (in v Evropi); sedaj
s pomočjo te radikalne operativne metode niso skušali zgolj disciplinira-
ti ženske kot spolnega bitja, ampak je bila uporaba sterilizacije razširjena:
postala je (ena od) metoda državnega nadzora nad državljani. Iz zatira-
nja žensk je postopek (znova) prerasel v metodo discipliniranja in obvla-
dovanja najrazličnejših problematičnih družbenih skupin, od političnih
nasprotnikov do dedno obremenjenih.59 Ali če povemo drugače: znova
je prvotno sprejetje, toleriranje nasilne prakse nad ženskami, šele omogo-
čila, opravičila razširitev nasilništva tudi nad drugim, ne zgolj po spolni
pripadnosti grupiranim prebivalstvom.
Nova dilema: kontracepcija in/ali abortus
»Mnogo poklicev zahteva od človeka življenjsko žrtev. Zdravnik, duhov-
nik, vojak ne smejo zapustiti ogroženega mesta, naj jih stane tudi življenje.
Tudi žena prevzema z materinstvom dolžnosti do klijočega življenja, ki ga
nosi pod srcem, pa naj bi vršenje te dolžnosti in materinskega poklica zahte-
168
58 Kot uradno sprejeta letnica za začetek množičnejših sterilizacij žensk v Nemčiji na podlagi evgeniških
razlogov velja leto 1897. Na začetku 20. stoletja (v letih 1905–1910) so začeli delati poskuse tudi z rentge-
nom, nekoliko kasneje pa tudi z radijem. Pri problematičnih moških je konec 19. stoletja sterilizacija na-
domestila prejšnjo radikalno prakso kastracije.
59 Uporaba tako skrajnih oblik izločitve problematičnega prebivalstva iz družbe oz. iz njene prihodnosti
v obdobju med obema svetovnima vojnama ni bila na primer posebnost totalitarnih nacističnih in faši-
stičnih sistemov; sterilizacijo duševno bolnih in drugače neprilagojenih so uvedli tudi na Norveškem leta
1934, tudi na Švedskem leta 1935, pa tudi na Finskem, Danskem in v Estoniji. O uvedbi podobnih zako-
nov pa so po drugih evropskih državah (na Poljskem, v Švici, v Angliji, na Madžarskem, na Češkem pa so
razmišljali, da bi »ploditveno manjvredne« internirali v posebne zavode) vsaj razmišljali, prav tako tudi pri
nas v obdobju prve Jugoslavije. Na to, kako porazne učinke je imela taka totalna operacija prav na ženske,
opozarja tudi Angela Vode, ki je sicer v mnogočem zagovarjala evgeniška načela, posebej s pozivi k večji
ozaveščenosti in odgovornosti bodočih staršev, predvsem bodočih mater, ki pa je v celoti zavračala prisilne
sterilizacijske postopke, še posebej pri ženskah: »Drugače pa občuti neplodnost ženska … Kako bridko mora
biti za dekleta in žene, ki jih prisilno ojalovijo, spoznanje, da se bodo morale za vedno odreči otroku, na kate-
rega so že davno pred zakonom osredotočile svoje misli in želje. Večini žensk daje smisel in vsebino zakona otrok
… Naj bo kakor koli, zavest, da se mora na povelje drugih odpovedati svojim naravnim pravicam, mora vpliva-
ti na žensko porazno. Telesna ohromitev, ki jo nasilno izvrše nad njo, ji skrivi tudi njeno duševnost. Tako žensko
mora prevzeti občutek manjvrednosti … Strašno pa mora biti za popolnoma zdravo žensko, če ji dedno obre-
menjenost in manjvrednost posili naprtijo … V takih primerih je ojalovljenje pač nasilje nad osebno svobodo.
Tudi ko bi bila izključena vsaka možnost zlorab in zmot, bi bila država upravičena izvesti sterilizacijo šele te-
daj, ko bi prej vse storila, da odpravi vzroke, ki netijo bolezen ter so često tudi izvor manjvrednemu potomstvu.«
A. Vode, n. d. (1999), 176–177. S kakšno lahkoto so razpravljali medvojni strokovnjaki (po izobrazbi po-
gosto zdravniki) o sterilizaciji, dokazujejo besede dr. Pirca: »Brez dvoma je najzanesljivejše in stalno sredstvo
/sterilizacija/ v tem pogledu, ni nevarno, ni preveč drago in daje mogočnost, da jo tudi prisilno uporabimo, če je
treba.« Bojan Pirc, Evgenični zakon v Nemčiji, Zdravje (1934), št. 1, 5–7, št. 2, 19–21.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
ma.58 O sterilizacijah so tedaj razpravljali predvsem skozi prizmo evge-
nike, nauka (in nazora), ki je, bolj ali manj eksplicitno, prežemal celoten
tedanji družbeni diskurz. Izhodišče razprav je bilo med obema vojnama
bistveno drugačno kot desetletja pred tem v Ameriki (in v Evropi); sedaj
s pomočjo te radikalne operativne metode niso skušali zgolj disciplinira-
ti ženske kot spolnega bitja, ampak je bila uporaba sterilizacije razširjena:
postala je (ena od) metoda državnega nadzora nad državljani. Iz zatira-
nja žensk je postopek (znova) prerasel v metodo discipliniranja in obvla-
dovanja najrazličnejših problematičnih družbenih skupin, od političnih
nasprotnikov do dedno obremenjenih.59 Ali če povemo drugače: znova
je prvotno sprejetje, toleriranje nasilne prakse nad ženskami, šele omogo-
čila, opravičila razširitev nasilništva tudi nad drugim, ne zgolj po spolni
pripadnosti grupiranim prebivalstvom.
Nova dilema: kontracepcija in/ali abortus
»Mnogo poklicev zahteva od človeka življenjsko žrtev. Zdravnik, duhov-
nik, vojak ne smejo zapustiti ogroženega mesta, naj jih stane tudi življenje.
Tudi žena prevzema z materinstvom dolžnosti do klijočega življenja, ki ga
nosi pod srcem, pa naj bi vršenje te dolžnosti in materinskega poklica zahte-
168
58 Kot uradno sprejeta letnica za začetek množičnejših sterilizacij žensk v Nemčiji na podlagi evgeniških
razlogov velja leto 1897. Na začetku 20. stoletja (v letih 1905–1910) so začeli delati poskuse tudi z rentge-
nom, nekoliko kasneje pa tudi z radijem. Pri problematičnih moških je konec 19. stoletja sterilizacija na-
domestila prejšnjo radikalno prakso kastracije.
59 Uporaba tako skrajnih oblik izločitve problematičnega prebivalstva iz družbe oz. iz njene prihodnosti
v obdobju med obema svetovnima vojnama ni bila na primer posebnost totalitarnih nacističnih in faši-
stičnih sistemov; sterilizacijo duševno bolnih in drugače neprilagojenih so uvedli tudi na Norveškem leta
1934, tudi na Švedskem leta 1935, pa tudi na Finskem, Danskem in v Estoniji. O uvedbi podobnih zako-
nov pa so po drugih evropskih državah (na Poljskem, v Švici, v Angliji, na Madžarskem, na Češkem pa so
razmišljali, da bi »ploditveno manjvredne« internirali v posebne zavode) vsaj razmišljali, prav tako tudi pri
nas v obdobju prve Jugoslavije. Na to, kako porazne učinke je imela taka totalna operacija prav na ženske,
opozarja tudi Angela Vode, ki je sicer v mnogočem zagovarjala evgeniška načela, posebej s pozivi k večji
ozaveščenosti in odgovornosti bodočih staršev, predvsem bodočih mater, ki pa je v celoti zavračala prisilne
sterilizacijske postopke, še posebej pri ženskah: »Drugače pa občuti neplodnost ženska … Kako bridko mora
biti za dekleta in žene, ki jih prisilno ojalovijo, spoznanje, da se bodo morale za vedno odreči otroku, na kate-
rega so že davno pred zakonom osredotočile svoje misli in želje. Večini žensk daje smisel in vsebino zakona otrok
… Naj bo kakor koli, zavest, da se mora na povelje drugih odpovedati svojim naravnim pravicam, mora vpliva-
ti na žensko porazno. Telesna ohromitev, ki jo nasilno izvrše nad njo, ji skrivi tudi njeno duševnost. Tako žensko
mora prevzeti občutek manjvrednosti … Strašno pa mora biti za popolnoma zdravo žensko, če ji dedno obre-
menjenost in manjvrednost posili naprtijo … V takih primerih je ojalovljenje pač nasilje nad osebno svobodo.
Tudi ko bi bila izključena vsaka možnost zlorab in zmot, bi bila država upravičena izvesti sterilizacijo šele te-
daj, ko bi prej vse storila, da odpravi vzroke, ki netijo bolezen ter so često tudi izvor manjvrednemu potomstvu.«
A. Vode, n. d. (1999), 176–177. S kakšno lahkoto so razpravljali medvojni strokovnjaki (po izobrazbi po-
gosto zdravniki) o sterilizaciji, dokazujejo besede dr. Pirca: »Brez dvoma je najzanesljivejše in stalno sredstvo
/sterilizacija/ v tem pogledu, ni nevarno, ni preveč drago in daje mogočnost, da jo tudi prisilno uporabimo, če je
treba.« Bojan Pirc, Evgenični zakon v Nemčiji, Zdravje (1934), št. 1, 5–7, št. 2, 19–21.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
