Page 167 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 167
Žensko telo
ženska čustvuje drugače,46 ženske ambicije so drugačne 47 itd. (kot pri
moških). Seveda je bilo mogoče tedaj slišati tudi drugačne glasove, ne si-
cer takih, ki bi neposredno zanikali vso globino nenehno poudarjanih bi-
oloških razlik ženske od moškega, ki bi neposredno napadali vsa predalč-
kanja ženskih narav in razglašali vse izpeljave, ki temu (lahko) sledijo, za
zgolj akademske ekshibicije,48 pač pa take, ki so pozivale ženske k spre-
jetju in (hkratnemu) ingnoriranju lastnega biološkega bremena. »Biolo-
ška stran njene /ženske/ narave pa je pri tem /pri delu/ ne sme ovirati, za-
kaj prava sodobna žena živi tako, da spravi v lepo soglasje svojo biološko na-
ga telesno duševnega bistva. Mnogi, ki so preučevali to bistvo, so mnenja, da je odnos moža do žene bolj seksua- 165
len, to je neposredno spolen, dočim je ženska po svoji naravi bolj erotična, to se pravi, da temelji njeno razmerje
do moža na ljubezni, da polaga mnogo več važnosti na to, da jo ima ‚mož rad‘ kot pa zgolj na spolno zdužitev.«
A. Vode, n. d. (1999), 188, 194–195.
46 »V mislih mi je, da bi morala govoriti o rosni kaplji in o mavrici, ki sije v njej; o roži in dehtečem zraku oko-
li nje; o studencu in njegovem žuborenju,« začenja sestavek o dekliški duši Avgusta Gaberščik, O dekliški
duši, Ženski svet (1933), 268–269. Nepremagljiva »tragika ženske usode« je posledica »splošne temeljne razli-
ke med moško in žensko dušo«, pravi Ivanka Klemenčič, ki takole razvije svojo misel o nasprotjih med obe-
ma dušama: »Mož je egocentričen sam sebi in iz sebe živeč, žena pa altrocentrična, živeča za druge in v drugih
… Med moškimi in med ženskami so do skrajnosti enostransko razviti individui redki; /…/ Kljub vsemu temu
pa stoje stvari tako, da žena v življenju ne najde, česar želi in išče: zveste ljubezni, blagega razumevanja, hva-
ležnosti in nesebične dobrote.« I. Klemenčič, Ženski svet (1923).
47 O posebnih tipih deklet je na primer pisala v Ženskem svetu Dora Vodnik, Naša srednješolska mladina,
Ženski svet, (1933), 264–268. Pri pisanju se je sklicevala na svoje dolgoletno delo z dekleti v srednješolskem
zavodu in prav na podlagi teh izkušenj oblikovala šest različnih tipov deklet, ki se med seboj razlikujejo po
pričakovanjih, talentih, prepričanjih, celo po zunanjosti: 1.»salonsko-romantični tip« (»V takem dekletu se s
težnjo biti svojevrstno lepa, nerazrešljiva, eksotična, duhovita, združuje težnja po čim krepkejši in obsežnejši
umetniški izobrazbi.«); 2. »tip civiliziranke« (»je brez globje etično-življenjske ambicije, zato se vdaja svoji zu-
nanjosti; živi brez pravega smisla za kakršno koli delo, v šoli ne uspeva, leze za silo«); 3.»seksualni tip« (»ki se
izzživlja v namišljenih ali dejanskih erotično-seksualnih pustolovščinah raznih vrst, ki gre za možem in se su-
blimira v zavestnem, često silno rafiniranem koketstvu«); 4. »materinsko-družabni tip«(»Življenjski ideal take-
mu dekletu so družina, mož, otroci … Ima smisel za žrtev, se priznava k potrebi odpovedi, čuti, da je družina
tisti delokrog, ki jo bo utešil, izven tega zanjo ni doma in izpolnitve. Otrok je bistveni predmet njenega zani-
manja in pričakovanja.«); 5. »poklicnodelovni tip« (Življenjski ideal takega dekleta je poklicno delo, v katerem
bo našla svoje življenjsko udejstvovanje, svoj smisel, pa tudi svojo samostojnost … A kljub idealizmu je vsa pri-
rodna, kljub resnobi vsa sočna in prožna; kljub resnemu teoretičnemu prizadevanju – ni pozersko učenjaška:
vsa zakoreninjena v resničnem življenju, v njegovi bedi in bogastvu; vsa budna in bistra v opazovanju, razmi-
kajoča svoj pogled v vedno širše obzorje, pa nikjer begava in površna; vsa razigrana – pa nič zanesenjaška; vsa
delovna, pa vendar vsa sproščena; vsa borbena, pa vendar nič nasilna; vsa prepričana – pa vendar ne fanatična
… Tudi ta tip izkazuje globlje in plitvejše vrste in se zmaliči v ‚moškem‘ tipu.)«; in 6. »šolski tip« (ki izven dela
v šoli ne vidi ničesar drugega in je pri tem brez samostojnosti in podjetnosti«).
48 Pri nas se je (tudi) s tovrstnimi raziskavami ukvarjal antropolog Božo Škerlj. Da se je povsem zavedal
omejene družbene uporabnosti svojih raziskav, kaže tudi njegov pripis pod članek, objavljen v Ženskem sve-
tu leta 1933, na straneh 248–250, in sicer pod naslovom O ženskih tipih: »Ob koncu današnjega kramljanja
o tipih ženskega telesa bi prosil le to-le: ne vprašujte, zakaj se znanost bavi tudi s temi stvarmi, ali ima to kak
praktičen smisel? Znanost je pač taka čudna cvetka človeškega uma, da ne vprašuje vedno po praktičnem smislu
svojega dela. Rada spoznava, išče zvez, skuša razložiti, spraviti naravne pojave v določen red (sistem). Ali ima
to, prvotno čisto znanstveno delo, pri katerem človek ne misli na morebitno praktično uporabnost, kasneje mor-
da vendar kak praktičen pomen, to pa more vedno pokazati le bodočnost.«
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
ženska čustvuje drugače,46 ženske ambicije so drugačne 47 itd. (kot pri
moških). Seveda je bilo mogoče tedaj slišati tudi drugačne glasove, ne si-
cer takih, ki bi neposredno zanikali vso globino nenehno poudarjanih bi-
oloških razlik ženske od moškega, ki bi neposredno napadali vsa predalč-
kanja ženskih narav in razglašali vse izpeljave, ki temu (lahko) sledijo, za
zgolj akademske ekshibicije,48 pač pa take, ki so pozivale ženske k spre-
jetju in (hkratnemu) ingnoriranju lastnega biološkega bremena. »Biolo-
ška stran njene /ženske/ narave pa je pri tem /pri delu/ ne sme ovirati, za-
kaj prava sodobna žena živi tako, da spravi v lepo soglasje svojo biološko na-
ga telesno duševnega bistva. Mnogi, ki so preučevali to bistvo, so mnenja, da je odnos moža do žene bolj seksua- 165
len, to je neposredno spolen, dočim je ženska po svoji naravi bolj erotična, to se pravi, da temelji njeno razmerje
do moža na ljubezni, da polaga mnogo več važnosti na to, da jo ima ‚mož rad‘ kot pa zgolj na spolno zdužitev.«
A. Vode, n. d. (1999), 188, 194–195.
46 »V mislih mi je, da bi morala govoriti o rosni kaplji in o mavrici, ki sije v njej; o roži in dehtečem zraku oko-
li nje; o studencu in njegovem žuborenju,« začenja sestavek o dekliški duši Avgusta Gaberščik, O dekliški
duši, Ženski svet (1933), 268–269. Nepremagljiva »tragika ženske usode« je posledica »splošne temeljne razli-
ke med moško in žensko dušo«, pravi Ivanka Klemenčič, ki takole razvije svojo misel o nasprotjih med obe-
ma dušama: »Mož je egocentričen sam sebi in iz sebe živeč, žena pa altrocentrična, živeča za druge in v drugih
… Med moškimi in med ženskami so do skrajnosti enostransko razviti individui redki; /…/ Kljub vsemu temu
pa stoje stvari tako, da žena v življenju ne najde, česar želi in išče: zveste ljubezni, blagega razumevanja, hva-
ležnosti in nesebične dobrote.« I. Klemenčič, Ženski svet (1923).
47 O posebnih tipih deklet je na primer pisala v Ženskem svetu Dora Vodnik, Naša srednješolska mladina,
Ženski svet, (1933), 264–268. Pri pisanju se je sklicevala na svoje dolgoletno delo z dekleti v srednješolskem
zavodu in prav na podlagi teh izkušenj oblikovala šest različnih tipov deklet, ki se med seboj razlikujejo po
pričakovanjih, talentih, prepričanjih, celo po zunanjosti: 1.»salonsko-romantični tip« (»V takem dekletu se s
težnjo biti svojevrstno lepa, nerazrešljiva, eksotična, duhovita, združuje težnja po čim krepkejši in obsežnejši
umetniški izobrazbi.«); 2. »tip civiliziranke« (»je brez globje etično-življenjske ambicije, zato se vdaja svoji zu-
nanjosti; živi brez pravega smisla za kakršno koli delo, v šoli ne uspeva, leze za silo«); 3.»seksualni tip« (»ki se
izzživlja v namišljenih ali dejanskih erotično-seksualnih pustolovščinah raznih vrst, ki gre za možem in se su-
blimira v zavestnem, često silno rafiniranem koketstvu«); 4. »materinsko-družabni tip«(»Življenjski ideal take-
mu dekletu so družina, mož, otroci … Ima smisel za žrtev, se priznava k potrebi odpovedi, čuti, da je družina
tisti delokrog, ki jo bo utešil, izven tega zanjo ni doma in izpolnitve. Otrok je bistveni predmet njenega zani-
manja in pričakovanja.«); 5. »poklicnodelovni tip« (Življenjski ideal takega dekleta je poklicno delo, v katerem
bo našla svoje življenjsko udejstvovanje, svoj smisel, pa tudi svojo samostojnost … A kljub idealizmu je vsa pri-
rodna, kljub resnobi vsa sočna in prožna; kljub resnemu teoretičnemu prizadevanju – ni pozersko učenjaška:
vsa zakoreninjena v resničnem življenju, v njegovi bedi in bogastvu; vsa budna in bistra v opazovanju, razmi-
kajoča svoj pogled v vedno širše obzorje, pa nikjer begava in površna; vsa razigrana – pa nič zanesenjaška; vsa
delovna, pa vendar vsa sproščena; vsa borbena, pa vendar nič nasilna; vsa prepričana – pa vendar ne fanatična
… Tudi ta tip izkazuje globlje in plitvejše vrste in se zmaliči v ‚moškem‘ tipu.)«; in 6. »šolski tip« (ki izven dela
v šoli ne vidi ničesar drugega in je pri tem brez samostojnosti in podjetnosti«).
48 Pri nas se je (tudi) s tovrstnimi raziskavami ukvarjal antropolog Božo Škerlj. Da se je povsem zavedal
omejene družbene uporabnosti svojih raziskav, kaže tudi njegov pripis pod članek, objavljen v Ženskem sve-
tu leta 1933, na straneh 248–250, in sicer pod naslovom O ženskih tipih: »Ob koncu današnjega kramljanja
o tipih ženskega telesa bi prosil le to-le: ne vprašujte, zakaj se znanost bavi tudi s temi stvarmi, ali ima to kak
praktičen smisel? Znanost je pač taka čudna cvetka človeškega uma, da ne vprašuje vedno po praktičnem smislu
svojega dela. Rada spoznava, išče zvez, skuša razložiti, spraviti naravne pojave v določen red (sistem). Ali ima
to, prvotno čisto znanstveno delo, pri katerem človek ne misli na morebitno praktično uporabnost, kasneje mor-
da vendar kak praktičen pomen, to pa more vedno pokazati le bodočnost.«
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
