Page 146 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 146
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
ženi«, misli Tončka R. Ženske so pogosto čutile tako kot F. Š., »da takega
/moža/, ki bi znal jedva toliko kolikor jaz, bi ne mogla ceniti«.
Nekje na sredi po pogostnosti so ženske pričakovale od svojih ideal-
nih moških možatost oz. pravo moškost, ki je odraz notranje moči mo-
škega, njegove osebnosti in »prava, pristna ženska« (danes) to lastnost pri
običajnih moških najbolj pogreša. »Mislim, da se ne motim, ako pravim,
da si ravno močne, vsestransko samostojne ženske osebnosti žele za zakon-
sko zvezo celih mož, orjaških značajev … Da, žena hoče trepetati pred mo-
žem, toda ne pred njegovimi okovanimi škornji ali njegovo pestjo, marveč
pred njegovo notranjo veličino,« je zapisala v svojem razmišljanju Andreja-
Vera. V nadaljevanju ilustrira svoje razmišljanje celo z dvema konkretni-
ma, živima primeroma takega »duševnega velikana«. Prvi primer idealne
moškosti (ji) je poosebljal češki »državnik – učenjak – modrec, ki se njego-
vi osebnosti klanja ves svet, ki se pa sam v iskrenem spoštovanju klanja svo-
ji ženi in ženi vobče«, Masaryk, »ime, ob katerem bo vsaka pristna ženska
duša vztrepetala v občudovanju in hvaležnosti«. Drugi primer »pravega«
moškega najde Andreja-Vera kar doma – »gospodarja na Visokem«. Pra-
vi moški je »velik po umu in srcu«, doda Andreja-Vera, ob njem je »ženska
osebnost povzdignjena v polno, neokrnjeno človeško dostojanstvo, čast in pra-
144 vo ter ji moževa ljubezen, skrb in zvestoba ne bi bile danajski dar, ki bi ji je-
mal svobodo in ravnopravnost in jo poniževal v moževo deklo«.
Lastnosti, kot so na primer zvestoba, delavnost, vernost, gospodinj-
ska spretnost, politična, društvena aktivnost itd. pa so omenjene bistveno
redkeje, ker se (vsaj nekatere izmed njih) razumejo kot samoumevne. Fra-
nica Ž., »devetnajstletna mladenka, hči premožnega posestnika«, je tako str-
nila glavne zahteve do moža: »Zato si želim vernega, poštenega in ne raz-
uzdanega moža,« iz česar je sledil sklep, »da je glavno, da je dober oče svoji
družini in zvesti drug svoji ženi«.
Glede (morebitnih) gospodinjskih dejavnosti in moževega sodelova-
nja so »sodobne žene« izrazito skromne; moževega sodelovanja ne priča-
kujejo in ga tudi ne terjajo, razen ko gre že za zgoraj omenjeno sodelova-
nje pri vzgajanju otrok. Edina, ki je izrazila skromno željo za tem, je bila
(verjetno ne po naključju) uradnica M. K., pa še ona je moževo morebi-
tno spretnost in pripravljenost razumela bolj v teoretičnem kot praktič-
nem smislu: »Uverjena sem, da mož, ki razume vsaj malo ženskih del; – re-
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
ženi«, misli Tončka R. Ženske so pogosto čutile tako kot F. Š., »da takega
/moža/, ki bi znal jedva toliko kolikor jaz, bi ne mogla ceniti«.
Nekje na sredi po pogostnosti so ženske pričakovale od svojih ideal-
nih moških možatost oz. pravo moškost, ki je odraz notranje moči mo-
škega, njegove osebnosti in »prava, pristna ženska« (danes) to lastnost pri
običajnih moških najbolj pogreša. »Mislim, da se ne motim, ako pravim,
da si ravno močne, vsestransko samostojne ženske osebnosti žele za zakon-
sko zvezo celih mož, orjaških značajev … Da, žena hoče trepetati pred mo-
žem, toda ne pred njegovimi okovanimi škornji ali njegovo pestjo, marveč
pred njegovo notranjo veličino,« je zapisala v svojem razmišljanju Andreja-
Vera. V nadaljevanju ilustrira svoje razmišljanje celo z dvema konkretni-
ma, živima primeroma takega »duševnega velikana«. Prvi primer idealne
moškosti (ji) je poosebljal češki »državnik – učenjak – modrec, ki se njego-
vi osebnosti klanja ves svet, ki se pa sam v iskrenem spoštovanju klanja svo-
ji ženi in ženi vobče«, Masaryk, »ime, ob katerem bo vsaka pristna ženska
duša vztrepetala v občudovanju in hvaležnosti«. Drugi primer »pravega«
moškega najde Andreja-Vera kar doma – »gospodarja na Visokem«. Pra-
vi moški je »velik po umu in srcu«, doda Andreja-Vera, ob njem je »ženska
osebnost povzdignjena v polno, neokrnjeno človeško dostojanstvo, čast in pra-
144 vo ter ji moževa ljubezen, skrb in zvestoba ne bi bile danajski dar, ki bi ji je-
mal svobodo in ravnopravnost in jo poniževal v moževo deklo«.
Lastnosti, kot so na primer zvestoba, delavnost, vernost, gospodinj-
ska spretnost, politična, društvena aktivnost itd. pa so omenjene bistveno
redkeje, ker se (vsaj nekatere izmed njih) razumejo kot samoumevne. Fra-
nica Ž., »devetnajstletna mladenka, hči premožnega posestnika«, je tako str-
nila glavne zahteve do moža: »Zato si želim vernega, poštenega in ne raz-
uzdanega moža,« iz česar je sledil sklep, »da je glavno, da je dober oče svoji
družini in zvesti drug svoji ženi«.
Glede (morebitnih) gospodinjskih dejavnosti in moževega sodelova-
nja so »sodobne žene« izrazito skromne; moževega sodelovanja ne priča-
kujejo in ga tudi ne terjajo, razen ko gre že za zgoraj omenjeno sodelova-
nje pri vzgajanju otrok. Edina, ki je izrazila skromno željo za tem, je bila
(verjetno ne po naključju) uradnica M. K., pa še ona je moževo morebi-
tno spretnost in pripravljenost razumela bolj v teoretičnem kot praktič-
nem smislu: »Uverjena sem, da mož, ki razume vsaj malo ženskih del; – re-
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA