Page 141 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 141
Gospodinjstvo 139
žine, ki jo uči »evangelijski Stotnik«; 5. dolžnost do sosedov, katere učitelj
naj bo »pravični Abraham«; nato pa Slomšek doda še dve dolžnosti: dol-
žnost do domovine in »zvestobo stanu«. Mož je ženi dolžan tri stvari, kaj-
ti tudi »zakonski stan, najstarejši, ima trojni namen«, pravi Slomšek in jih
našteje: »a) Pomoč. ‚Ni dobro človeku samemu biti; naredimo mu pomočni-
co (pomoč), njemu enako.‘ … b) Reja otrok. Rastite in množite se … Sveta
naj bo zakonska postel; jo oskruniti, se otrok braniti, zakon rani. Ženi ne-
zvest zakonsko srečo umori … c) Ovarvanje greha. ‚Zadel nezderžnosti naj
ima mož svojo ženo in žena naj ima svojiga moža …‘ Možu pa ni vse dopu-
ščeno … Zakonska čistost tirja zakon le v namenu zaroda dopolniti, zakon-
ske pravice ne prepogosto, ne o ženskem času, ne v pijanosti terjati … Kako
lepa podoba zakona je zveza Kristusa in svete cerkve!«227
Kakor pa se je stoletje stekalo v svoj konec, toliko več nians (in ne
morda radikalnih drugačnosti) se je pojavljalo ob sicer še vedno prevla-
dujočem mnenju, da mora biti mož tisti, ki »nosi v družini hlače«. Poča-
si so se krepila razmišljanja, da morda v zakonski skupnosti le ne gre več
(toliko) za to, kdo bo vladal in kdo bo podložen, ampak za drugačna (če-
prav lahko še vedno hierarhična) razmerja. Da je bil proces oblikovanja
dvoma v domnevno večna in od cerkve zagovarjana razmerja med zakon-
cema, resnično počasen in ne vedno premočrten, smo že opozorili zgoraj,
ko smo omenjali, kako se je ideal žene-gospodinje, katere najpomemb-
nejša naloga je prav zadovoljevanje najrazličnejših potreb moža, ohranjal
tudi v obdobju med obema vojnama. Vzporedno s spreminjanjem priča-
kovanj (predvsem, a ne vseh) žensk glede bodočega zakona in družine so
se spreminjala tudi pričakovanja glede moža; če naj se spremeni tradicio-
nalni zakon, ki se je tako rekoč po splošno sprejetem mnenju znašel (vsaj)
v času med obema vojnama v hudi krizi, se morajo, po mnenju žensk,
spremeniti (tudi ali predvsem) moški.
»Čim bolj se zaveda današnja žena svojega jaza, svoje lastne osebnosti,
tem večja je njena želja uveljaviti se v množici bitij kot samostojna osebnost.
Seveda pa ji bo vedno teže najti odgovarjajočega druga in sreče v zakonu v
dobi, ko je ostala naša moška generacija po svoji mentaliteti, vzgoji in nazo-
rih o ženi in zakonu še daleč pod zahtevki sedanjega časa. Naši možje so bili
od svojih mater in sester razvajeni. Po spolu so vživali že v domu nekak pri-
vilegij. Smatrali so se za vladajoče, dočim so od žene zahtevali podložnosti,
vdanosti, požrtvovalnosti in v zakonu absolutne podrejenosti. Ko se žena po-
roči, ji ostane po njihovem mnenju le še skrb za udobnost moža, deco in dom.
227 A. M. Slomšek, Poduk za zakonske žene in vdove, Slovenski prijatelj (1860).
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
žine, ki jo uči »evangelijski Stotnik«; 5. dolžnost do sosedov, katere učitelj
naj bo »pravični Abraham«; nato pa Slomšek doda še dve dolžnosti: dol-
žnost do domovine in »zvestobo stanu«. Mož je ženi dolžan tri stvari, kaj-
ti tudi »zakonski stan, najstarejši, ima trojni namen«, pravi Slomšek in jih
našteje: »a) Pomoč. ‚Ni dobro človeku samemu biti; naredimo mu pomočni-
co (pomoč), njemu enako.‘ … b) Reja otrok. Rastite in množite se … Sveta
naj bo zakonska postel; jo oskruniti, se otrok braniti, zakon rani. Ženi ne-
zvest zakonsko srečo umori … c) Ovarvanje greha. ‚Zadel nezderžnosti naj
ima mož svojo ženo in žena naj ima svojiga moža …‘ Možu pa ni vse dopu-
ščeno … Zakonska čistost tirja zakon le v namenu zaroda dopolniti, zakon-
ske pravice ne prepogosto, ne o ženskem času, ne v pijanosti terjati … Kako
lepa podoba zakona je zveza Kristusa in svete cerkve!«227
Kakor pa se je stoletje stekalo v svoj konec, toliko več nians (in ne
morda radikalnih drugačnosti) se je pojavljalo ob sicer še vedno prevla-
dujočem mnenju, da mora biti mož tisti, ki »nosi v družini hlače«. Poča-
si so se krepila razmišljanja, da morda v zakonski skupnosti le ne gre več
(toliko) za to, kdo bo vladal in kdo bo podložen, ampak za drugačna (če-
prav lahko še vedno hierarhična) razmerja. Da je bil proces oblikovanja
dvoma v domnevno večna in od cerkve zagovarjana razmerja med zakon-
cema, resnično počasen in ne vedno premočrten, smo že opozorili zgoraj,
ko smo omenjali, kako se je ideal žene-gospodinje, katere najpomemb-
nejša naloga je prav zadovoljevanje najrazličnejših potreb moža, ohranjal
tudi v obdobju med obema vojnama. Vzporedno s spreminjanjem priča-
kovanj (predvsem, a ne vseh) žensk glede bodočega zakona in družine so
se spreminjala tudi pričakovanja glede moža; če naj se spremeni tradicio-
nalni zakon, ki se je tako rekoč po splošno sprejetem mnenju znašel (vsaj)
v času med obema vojnama v hudi krizi, se morajo, po mnenju žensk,
spremeniti (tudi ali predvsem) moški.
»Čim bolj se zaveda današnja žena svojega jaza, svoje lastne osebnosti,
tem večja je njena želja uveljaviti se v množici bitij kot samostojna osebnost.
Seveda pa ji bo vedno teže najti odgovarjajočega druga in sreče v zakonu v
dobi, ko je ostala naša moška generacija po svoji mentaliteti, vzgoji in nazo-
rih o ženi in zakonu še daleč pod zahtevki sedanjega časa. Naši možje so bili
od svojih mater in sester razvajeni. Po spolu so vživali že v domu nekak pri-
vilegij. Smatrali so se za vladajoče, dočim so od žene zahtevali podložnosti,
vdanosti, požrtvovalnosti in v zakonu absolutne podrejenosti. Ko se žena po-
roči, ji ostane po njihovem mnenju le še skrb za udobnost moža, deco in dom.
227 A. M. Slomšek, Poduk za zakonske žene in vdove, Slovenski prijatelj (1860).
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
