Page 143 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 143
Gospodinjstvo 141
nje osnovnih gospodinjskih spretnosti (enkrat), politično, društveno ak-
tivnost (enkrat).
1. Pojem spoštovanja do žene in sicer med zakoncema je med vse-
mi najbolj nedoločen in vključuje celosten odnos moža do žene, njene-
ga dela, političnega in siceršnjega svetovnonazorskega prepričanja, vse do
odnosa do skupne družine. Tako ali drugače, bolj ali manj eksplicitno,
je vsaka sodelujoča od potencialnega moža pričakovala spoštovanje. Tega
bi ji mož izkazoval na primer tako, »da bi se strinjal s tem, da se zanimam
tudi jaz za vse živo življenje okoli sebe, za katero se zanima tudi on …, da
bi izmenjavala o vsem svoje misli«, pravi Milena B.234 Spoštovanje mož iz-
kazuje tudi tako, da pokaže »še malo razumevanja za moje delo, ki bi ga
opravljala zanj, da bi se počutil zadovoljen poleg mene, da bi z ljubeznijo
sprejemal od mene tudi male usluge«, je zapisala A. K. 235 Do žene spoštljiv
mož zna ženo »potolažiti in razveseliti tudi v žalosti in pomanjkanju«, mi-
sli Tončka,236 po mnenju uradnice M. K. 237 pa jo je sposoben »vsaj malo
razumeti /.../ v navadnih /njenih/ obolenjih in drugih neprilikah.«
2. Povsem konkretno so sodelujoče ženske pričakovale, »da bi imela
deco od ljubljenega moža, ki bi se zavedal, da so otroci kri najine krvi, za
katere treba misliti, da je vredno živeti, pa četudi v bedi in pomanjkanju,«
kot je to povedala »kmetsko-delavska žena« A. K. V imenu otrok, ki so
posta(ja)li tudi v našem okolju čedalje pomembnejši razlog zakonske sku-
pnosti, rečemo lahko, da so v minevanju 20. stoletja otroci oz. otrok za-
sedali v njej čedalje osrednejše mesto, so zahtevale žene večjo, aktivnejšo
vlogo očetov, kajti »vzgoja otrok se mi zdi naloga obeh zakoncev, ne samo
žene, kakor je to pri nas običaj«, pravi Milena B. Zahteva po očetovanju
vsekakor ni bila pretirana, zahtevala pa je (novo) delitev dela v družini
in večjo osebno angažiranost (tudi) od moža-očeta. »Žena je zaposlena z
gospodinjstvom, mož naj pa nadzira učenje otrok ter naj jih vodi na izpre-
hod. Ne bi hotela moža, ki bi živel svoje življenje zase – v kavarni in gostil-
ni, domov pa bi hodil jest in spat – kot dela to zelo veliko naših mož,« je ja-
sna Milena B. Druge so pričakovanja v zvezi z otroki in družino izrazile
krajše in enostavneje: »Glavno je, da je dober oče svoji družini in zvest drug
svoji ženi,« je zapisala Franica Ž.238 Čeprav je Tončka R., z nekoliko sa-
moironije na račun lastnih sanj o bodočem zakonskem življenju, zapisa-
234 Anketa, Ženski svet (1931), Milena B., 84–85.
235 N. d., A. K., 149–150.
236 N. d., Tončka, 336–337.
237 N. d., M. K., 116.
238 N. d., Franica Ž., 85.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
nje osnovnih gospodinjskih spretnosti (enkrat), politično, društveno ak-
tivnost (enkrat).
1. Pojem spoštovanja do žene in sicer med zakoncema je med vse-
mi najbolj nedoločen in vključuje celosten odnos moža do žene, njene-
ga dela, političnega in siceršnjega svetovnonazorskega prepričanja, vse do
odnosa do skupne družine. Tako ali drugače, bolj ali manj eksplicitno,
je vsaka sodelujoča od potencialnega moža pričakovala spoštovanje. Tega
bi ji mož izkazoval na primer tako, »da bi se strinjal s tem, da se zanimam
tudi jaz za vse živo življenje okoli sebe, za katero se zanima tudi on …, da
bi izmenjavala o vsem svoje misli«, pravi Milena B.234 Spoštovanje mož iz-
kazuje tudi tako, da pokaže »še malo razumevanja za moje delo, ki bi ga
opravljala zanj, da bi se počutil zadovoljen poleg mene, da bi z ljubeznijo
sprejemal od mene tudi male usluge«, je zapisala A. K. 235 Do žene spoštljiv
mož zna ženo »potolažiti in razveseliti tudi v žalosti in pomanjkanju«, mi-
sli Tončka,236 po mnenju uradnice M. K. 237 pa jo je sposoben »vsaj malo
razumeti /.../ v navadnih /njenih/ obolenjih in drugih neprilikah.«
2. Povsem konkretno so sodelujoče ženske pričakovale, »da bi imela
deco od ljubljenega moža, ki bi se zavedal, da so otroci kri najine krvi, za
katere treba misliti, da je vredno živeti, pa četudi v bedi in pomanjkanju,«
kot je to povedala »kmetsko-delavska žena« A. K. V imenu otrok, ki so
posta(ja)li tudi v našem okolju čedalje pomembnejši razlog zakonske sku-
pnosti, rečemo lahko, da so v minevanju 20. stoletja otroci oz. otrok za-
sedali v njej čedalje osrednejše mesto, so zahtevale žene večjo, aktivnejšo
vlogo očetov, kajti »vzgoja otrok se mi zdi naloga obeh zakoncev, ne samo
žene, kakor je to pri nas običaj«, pravi Milena B. Zahteva po očetovanju
vsekakor ni bila pretirana, zahtevala pa je (novo) delitev dela v družini
in večjo osebno angažiranost (tudi) od moža-očeta. »Žena je zaposlena z
gospodinjstvom, mož naj pa nadzira učenje otrok ter naj jih vodi na izpre-
hod. Ne bi hotela moža, ki bi živel svoje življenje zase – v kavarni in gostil-
ni, domov pa bi hodil jest in spat – kot dela to zelo veliko naših mož,« je ja-
sna Milena B. Druge so pričakovanja v zvezi z otroki in družino izrazile
krajše in enostavneje: »Glavno je, da je dober oče svoji družini in zvest drug
svoji ženi,« je zapisala Franica Ž.238 Čeprav je Tončka R., z nekoliko sa-
moironije na račun lastnih sanj o bodočem zakonskem življenju, zapisa-
234 Anketa, Ženski svet (1931), Milena B., 84–85.
235 N. d., A. K., 149–150.
236 N. d., Tončka, 336–337.
237 N. d., M. K., 116.
238 N. d., Franica Ž., 85.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
