Page 14 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 14
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
In ne nazadnje, zanimalo nas je, kaj je pričakovala nova ženska 20.
stoletja od moškega. Se je odnos do moškega kaj spremenil pri ženski, ki
je lahko za svoje preživetje na trgu dela poskrbela sama? So bila pričako-
vanja žensk, profesionalk, zaposlenih izven doma glede zakonskih mož
kaj drugačna, kot so bila na primer pričakovanja njihovih mater? So žen-
ske zahtevale večjo enakopravnost tudi doma, ali je bila to zahteva zgolj
za prostor javnega? So moški hoteli, znali in zmogli prepoznavati nove
ženske želje in jim slediti?
Da bi lahko razumeli, kako so ženske konec 19. stoletja in v obdobju
do druge svetovne vojne sploh razmišljale o sebi, o svojem mestu v druž-
bi, v družini in predvsem o svojem poslanstvu, smo si pomagali pred-
vsem z ženskim tiskom. Slovenka in Ženski svet, ženski ogledali dveh ob-
dobij, zaznamujeta skrajni časovni meji pričujoče naloge. Prva ženska re-
vija, pisana prav za slovenske ženske, je bila Slovenka, ki jo je začela v Tr-
stu letu 1897 izdajati tamkajšnja učiteljica Marica Nadlišek (kasneje po-
ročena Bartol). Slovenka je najprej izhajala vsakih štirinajst dni kot prilo-
ga političnega dnevnika Edinost v Trstu, zadnje leto je izhajal kot samo-
stojen mesečnik. »Ni slučaj,« da se je rodila prva ženska revija za Slovenke
prav v Trstu, je zapisala leta 1926 Minka Govekar, »saj v Trstu so bile Slo-
venke že od nekdaj najagilnejše, najbolj narodne, a tudi trezno praktične.«5
12 Že od začetka si je uredništvo revije zadalo nalogo pojasnjevati nove poj-
me, ki jih je prinesel tudi med Slovenke nov čas in katerih zapolnitev ter-
jajo nove razmere. »Doba tradicij in predsodkov je zastarela in morala se je
umakniti, ko so nastale druge, do cela nove razmere,«6 pojasnjuje uredni-
štvo svoje prizadevanje. Krog sodelavk nove revije se je hitro povečeval.
Ob 25. obletnici prve številke je njena prva urednica zapisala: »Začelo so
se vzbujati razne sotrudnice na vseh koncih in krajih naše zemlje. Pošiljale so
svoje prispevke, katere sem uvrstila v list, če je le bila kaka dobra ideja. Preo-
blekla sem jo, če je bilo treba, v dostojno obleko in zagledala je beli dan v ve-
liko veselje pošiljalkino … Tudi rokopise sem morala v zimskih mesecih pre-
gledovati le zvečer in ponoči, ker takrat smo imeli šolo dopoldne in popoldne.
Bože moj, kakšni so bili nekateri rokopisi! Pisava drobčkana, drobčkana, je-
zik kak krajevni dialekt, ideja pa dobra, vredna, da se predela.«7 In tako so
se povezala imena: Marica II Strnad, Danica (Elvira Dolinar), Vida (Je-
raj), Kristina (Schuler), Bogomila – Mirka – Zagorska – Posavska (Lju-
dmila Poljanec), Utva (Mila Prunk), Zorana (Franja Trojanšek), Zofka
5 Minka Govekar, Naše žensko časnikarstvo, Slovenska žena (1926), 202–223.
6 Pro domo. Uredništvo Slovenke, Slovenka (1900), 24.
7 Marica Bartol, Jubilej, Ženski svet (1923), 114–115.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
In ne nazadnje, zanimalo nas je, kaj je pričakovala nova ženska 20.
stoletja od moškega. Se je odnos do moškega kaj spremenil pri ženski, ki
je lahko za svoje preživetje na trgu dela poskrbela sama? So bila pričako-
vanja žensk, profesionalk, zaposlenih izven doma glede zakonskih mož
kaj drugačna, kot so bila na primer pričakovanja njihovih mater? So žen-
ske zahtevale večjo enakopravnost tudi doma, ali je bila to zahteva zgolj
za prostor javnega? So moški hoteli, znali in zmogli prepoznavati nove
ženske želje in jim slediti?
Da bi lahko razumeli, kako so ženske konec 19. stoletja in v obdobju
do druge svetovne vojne sploh razmišljale o sebi, o svojem mestu v druž-
bi, v družini in predvsem o svojem poslanstvu, smo si pomagali pred-
vsem z ženskim tiskom. Slovenka in Ženski svet, ženski ogledali dveh ob-
dobij, zaznamujeta skrajni časovni meji pričujoče naloge. Prva ženska re-
vija, pisana prav za slovenske ženske, je bila Slovenka, ki jo je začela v Tr-
stu letu 1897 izdajati tamkajšnja učiteljica Marica Nadlišek (kasneje po-
ročena Bartol). Slovenka je najprej izhajala vsakih štirinajst dni kot prilo-
ga političnega dnevnika Edinost v Trstu, zadnje leto je izhajal kot samo-
stojen mesečnik. »Ni slučaj,« da se je rodila prva ženska revija za Slovenke
prav v Trstu, je zapisala leta 1926 Minka Govekar, »saj v Trstu so bile Slo-
venke že od nekdaj najagilnejše, najbolj narodne, a tudi trezno praktične.«5
12 Že od začetka si je uredništvo revije zadalo nalogo pojasnjevati nove poj-
me, ki jih je prinesel tudi med Slovenke nov čas in katerih zapolnitev ter-
jajo nove razmere. »Doba tradicij in predsodkov je zastarela in morala se je
umakniti, ko so nastale druge, do cela nove razmere,«6 pojasnjuje uredni-
štvo svoje prizadevanje. Krog sodelavk nove revije se je hitro povečeval.
Ob 25. obletnici prve številke je njena prva urednica zapisala: »Začelo so
se vzbujati razne sotrudnice na vseh koncih in krajih naše zemlje. Pošiljale so
svoje prispevke, katere sem uvrstila v list, če je le bila kaka dobra ideja. Preo-
blekla sem jo, če je bilo treba, v dostojno obleko in zagledala je beli dan v ve-
liko veselje pošiljalkino … Tudi rokopise sem morala v zimskih mesecih pre-
gledovati le zvečer in ponoči, ker takrat smo imeli šolo dopoldne in popoldne.
Bože moj, kakšni so bili nekateri rokopisi! Pisava drobčkana, drobčkana, je-
zik kak krajevni dialekt, ideja pa dobra, vredna, da se predela.«7 In tako so
se povezala imena: Marica II Strnad, Danica (Elvira Dolinar), Vida (Je-
raj), Kristina (Schuler), Bogomila – Mirka – Zagorska – Posavska (Lju-
dmila Poljanec), Utva (Mila Prunk), Zorana (Franja Trojanšek), Zofka
5 Minka Govekar, Naše žensko časnikarstvo, Slovenska žena (1926), 202–223.
6 Pro domo. Uredništvo Slovenke, Slovenka (1900), 24.
7 Marica Bartol, Jubilej, Ženski svet (1923), 114–115.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
