Page 15 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 15
Uvod 13
Kveder in druge. Slovenka je kmalu prerasla začrtane okvire poučevanja,
narodnega ozaveščanja slovenskih žensk, in je načenjala najdelikatnej-
ša vprašanja ter dregala v najbolj žgočo problematiko svojega časa. »Raz-
govor o prostituciji in prostitutkah, o spolni vzgoji, o ločitvi zakona, enaki
morali za oba spola in kar je še sličnih. Prav za ženske toliko perečih stvari,
takih vprašanj se spodoben človek dotlej v spodobni družbi ni smel dotikati
… Pa so prišli Slovenkini sodelavci in so spravili vse to na beli dan. Kakšna
smelost! Kakšni revolucionarni nazori! Za takrat!«8 je vzklikala Minka Go-
vekar in mi ji seveda moramo verjeti. Usmeritev revije je postajala iz šte-
vilke v številko jasnejša, čedalje bolj se je poglabljala v problematiko žen-
ske podrejenosti, nagibala se je celo k feminizmu; »zlasti s feminističnimi
članki urednice same pa razborite Danice in Marice II kmalu začela posta-
vljati v službo feminističnega poslanstva in se je že v drugem letniku idejno
razmahnila prek narodnega okvira, kljub temu, da je urednica v uvodni be-
sedi podčrtala kot važno točko programa narodno nošo«.9
Marica Nadlišek je bila po svojem pisanju in nazorih poznana že leta
pred začetkom izdajanja Slovenke in si je že v tistih letih nakopala ne-
malo zamer (in prav toliko odobravanja); njen vsekakor najzagrizenejši,
pa tudi stilno najizbrušenejši nasprotnik pa je bil nedvomno dr. Anton
Mahnič. Ne moremo si kaj, da ne bi na tem mestu navedli nekaj napa-
dov, sicer za naše razmere tako redkega spoja najočitnejše mizoginije in
retorične perfektnosti, Mahniča na račun Marice Nadlišek (ta mu je po-
stala prispodoba za vse padle slovenske intelektualke), ki povsem jasno
kažejo avtorjev (pa ne le njegov) odnos do žensk in še posebej do (nasled-
kov vsakršnega) ženskega gibanja. »Tržaška Marica«, kot jo naslavlja dr.
Mahnič, se je drznila v Slovanskem svetu ‚lotiti‘ Rimskega katolika. »Raz-
grel jo je in razljutil in razvpihnil tako, da je vzela v svojo belo-nežno roči-
co ostro pero ter napisala proti nam kritiko, koker je nismo še brali dolgo dol-
go časa. Molčal je Stritar, obmolknil dr. Vošnjak, obmolknil vseučiteliščni
profesor dr. Celestin, molčal dr. Tavčar, obmolknil dr. Romih – vže dve leti
vživamo – hvala Bogu – lepi mir na slovstveno-kritičnem bojišči10 – a zdaj
vzdigne se tam od morja amazona Marica. Česar moški profesorji-doktorji
niso dognali – to hoče ona! Da ne zabimo – molčala je tudi Janja Miklav-
8 M. Govekar, n. d., 205.
9 Pavla Hočevar, Ob štiridesetletnici prvega našega ženskega lista, Ženski svet (1937), 293–297.
10 Na začetku prvega letnika Rimskega katolika je rokopisni pripis izjave župnika Ivana Godca iz Našega
lista (1908, št. 36 in 59): »Dr. Mahnič je mandral po vrtu slovenske poezije, da je nazadnje celo polje sloven-
ske književnosti bilo takino, kakor bi se bila po spisu valjala čreda slonov. Ni bila škoda, da je popravljal tr-
nje. A cvetlice bi bil pač smel pustiti.«
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
Kveder in druge. Slovenka je kmalu prerasla začrtane okvire poučevanja,
narodnega ozaveščanja slovenskih žensk, in je načenjala najdelikatnej-
ša vprašanja ter dregala v najbolj žgočo problematiko svojega časa. »Raz-
govor o prostituciji in prostitutkah, o spolni vzgoji, o ločitvi zakona, enaki
morali za oba spola in kar je še sličnih. Prav za ženske toliko perečih stvari,
takih vprašanj se spodoben človek dotlej v spodobni družbi ni smel dotikati
… Pa so prišli Slovenkini sodelavci in so spravili vse to na beli dan. Kakšna
smelost! Kakšni revolucionarni nazori! Za takrat!«8 je vzklikala Minka Go-
vekar in mi ji seveda moramo verjeti. Usmeritev revije je postajala iz šte-
vilke v številko jasnejša, čedalje bolj se je poglabljala v problematiko žen-
ske podrejenosti, nagibala se je celo k feminizmu; »zlasti s feminističnimi
članki urednice same pa razborite Danice in Marice II kmalu začela posta-
vljati v službo feminističnega poslanstva in se je že v drugem letniku idejno
razmahnila prek narodnega okvira, kljub temu, da je urednica v uvodni be-
sedi podčrtala kot važno točko programa narodno nošo«.9
Marica Nadlišek je bila po svojem pisanju in nazorih poznana že leta
pred začetkom izdajanja Slovenke in si je že v tistih letih nakopala ne-
malo zamer (in prav toliko odobravanja); njen vsekakor najzagrizenejši,
pa tudi stilno najizbrušenejši nasprotnik pa je bil nedvomno dr. Anton
Mahnič. Ne moremo si kaj, da ne bi na tem mestu navedli nekaj napa-
dov, sicer za naše razmere tako redkega spoja najočitnejše mizoginije in
retorične perfektnosti, Mahniča na račun Marice Nadlišek (ta mu je po-
stala prispodoba za vse padle slovenske intelektualke), ki povsem jasno
kažejo avtorjev (pa ne le njegov) odnos do žensk in še posebej do (nasled-
kov vsakršnega) ženskega gibanja. »Tržaška Marica«, kot jo naslavlja dr.
Mahnič, se je drznila v Slovanskem svetu ‚lotiti‘ Rimskega katolika. »Raz-
grel jo je in razljutil in razvpihnil tako, da je vzela v svojo belo-nežno roči-
co ostro pero ter napisala proti nam kritiko, koker je nismo še brali dolgo dol-
go časa. Molčal je Stritar, obmolknil dr. Vošnjak, obmolknil vseučiteliščni
profesor dr. Celestin, molčal dr. Tavčar, obmolknil dr. Romih – vže dve leti
vživamo – hvala Bogu – lepi mir na slovstveno-kritičnem bojišči10 – a zdaj
vzdigne se tam od morja amazona Marica. Česar moški profesorji-doktorji
niso dognali – to hoče ona! Da ne zabimo – molčala je tudi Janja Miklav-
8 M. Govekar, n. d., 205.
9 Pavla Hočevar, Ob štiridesetletnici prvega našega ženskega lista, Ženski svet (1937), 293–297.
10 Na začetku prvega letnika Rimskega katolika je rokopisni pripis izjave župnika Ivana Godca iz Našega
lista (1908, št. 36 in 59): »Dr. Mahnič je mandral po vrtu slovenske poezije, da je nazadnje celo polje sloven-
ske književnosti bilo takino, kakor bi se bila po spisu valjala čreda slonov. Ni bila škoda, da je popravljal tr-
nje. A cvetlice bi bil pač smel pustiti.«
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
