Page 87 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Izobraževanje učiteljic in učiteljev za raziskovalno učenje in poučevanje. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2024. Digitalna knjižnica, Dissertationes 48

https://www.doi.org/10.32320/978-961-270-357-8.87-105

Spletno branje in učenje v osnovni šoli:
metode in priprava učiteljev za digitalno

pismenost

Maja Kerneža

1 Uvod
Digitalne naprave so spremenile naše zaznavanje okolice in interakcije z
drugimi. V kontekstu izobraževanja je njihov vpliv zaznati še močneje, saj
za svojo kompetentno uporabo zahtevajo nove vrste spretnosti in znanj;
tudi nove pismenosti. Ko govorimo o pojmu pismenost, le-tega že dalj časa
ne dojemamo več kot le zmožnosti branja in pisanja, temveč Lanham (1995)
pismenost v sodobnem kontekstu opredeljuje kot zmožnost razumevanja
informacij ne glede na to, kako so predstavljene, pri čemer namiguje pred-
vsem na naravo digitalnih informacij. Branje namreč ni več samo branje
tis kanih strani, ampak se je premaknilo tudi na ekrane (Coiro, 2003), kar
pa je posebnost branja spletnih besedil, ki je spremenila tudi to, kako se bra-
lec na besedilo odziva (Janks, 2018). Spletno branje se od branja na papirju
razlikuje v tem, da morajo bralci besedilo ne le dekodirati in razumeti, kot
je to pri branju na papirju, ampak morajo tudi navigirati po multimodalnih
virih informacij (spletnih straneh), rezultatih iskalnikov in hiperpoveza-
vah, oceniti zanesljivost virov in sintetizirati informacije, pridobljene z več
spletnih strani (Coiro, 2012). Če se želimo udejstvovati na spletu, moramo
biti digitalno pismeni. Definicij digitalne pismenosti je mnogo, pogosto se
razlikujejo glede na kontekst in vidik, ki ga želimo poudariti. Definicija, ki
daje poudarek področjem, ki nas v tem prispevku zanimajo, poudarja, da
digitalna pismenost vključuje tehnike digitalnega branja in pisanja v spek-
tru različnih medijskih oblik, ki med drugim zajemajo besede, besedila,

87