Page 38 - Klaudija Šterman Ivančič, Urška Štremfel, Igor Peras in Barbara Japelj Pavešić • Občutek pripadnosti šoli, dobrobit in učna uspešnost učencev in učenk: vpogledi mednarodnih raziskav znanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023
P. 38
občutek pripadnosti šoli, dobrobit in učna uspešnost učencev in učenk
po njunem mnenju pomembna posameznik in okolje ter njuna dinamič-
na interakcija. Kakovost odnosov učencev in učenk z vrstniki in odrasli-
mi doma in v šoli ter še posebej dojemanje njihove podpore je pomembno
povezano s stopnjo notranje motivacije in notranje regulacije, samospošto-
vanja in integracije identitete. Kadar tri osnovne potrebe v izobraževalnem
okolju niso zadovoljene, prihaja do manj motivacije, motenj v razvoju, od-
tujenosti in slabih dosežkov.
Glasserjeva (1985) teorija predstavlja teorijo motivacije, ki nasprotuje
zunanjim motivatorjem, in zagovarja, da motivacija izhaja iz osnovnih člo-
vekovih potreb, tudi pripadnosti. Glasser (1985) tako meni, da bodo učen-
ci in učenke težko dosegli učni uspeh, če ne bo zadovoljena osnovna potre-
ba po pripadnosti.
Dewey (1997) in Vigotski (1962) poudarjata pomen skupnosti in na iz-
obraževanje gledata kot na družbeni, in ne individualistični proces. Priz-
navata potrebe otrok po medsebojnem sodelovanju ter poudarjata pomen
sodelovanja pri izkustvenem učenju. Pri tem Dewey spodbuja idejo, da mo-
rajo učenci in učenke delovati kot socialna skupina, ter meni, da se ka-
kovost izobraževanja kaže v stopnji, v kateri posamezniki tvorijo skupino
(1958). Pri tem izpostavlja odgovornost šol in učiteljev za spodbujanje čuta
za skupnost pri učencih in učenkah z vključevanjem v skupne dejavnosti,
h katerim prispevajo vsi. Biti član skupnosti vključuje občutek pripadnosti
skupini. V tem okviru razvije koncept podpornega šolskega okolja (Oster-
man, 2000; Slaten idr., 2016).
Bronfenbrennerjev (1986) bioekološki model človekovega razvoja pred-
stavlja okvir za razumevanje bioloških in dispozicijskih vidikov razvijajo-
čega se mladostnika ter kompleksnih kontekstualnih značilnosti njegovega
okolja. Predpostavlja, da je mladostnik del širšega sistema, ki v interakci-
ji z mladostnikovimi značilnostmi vpliva na njegov razvoj in psihosocial-
no prilagajanje. Skladno s tem pripadnost šoli ni le pojav, ki obstaja znotraj
posameznika, ampak nanj vplivajo tudi družina, vrstniki in učitelji (tako
imenovani mikrosistem), socialna in organizacijska kultura šole (tako ime-
novani mezosistem), povezave med številnimi mikro- in mezosistemi (tako
imenovani eksosistem), politike, norme in kulturne vrednote (tako imeno-
vani makrosistem) in časovni vidiki (tako imenovani kronosistem).
Iz kratkega pregleda je razvidno, da je občutek pripadnosti šoli pre-
poznan kot pomemben konstrukt v različnih teorijah, ki so skušale poja-
sniti človekovo delovanje in motivacijo.
38
po njunem mnenju pomembna posameznik in okolje ter njuna dinamič-
na interakcija. Kakovost odnosov učencev in učenk z vrstniki in odrasli-
mi doma in v šoli ter še posebej dojemanje njihove podpore je pomembno
povezano s stopnjo notranje motivacije in notranje regulacije, samospošto-
vanja in integracije identitete. Kadar tri osnovne potrebe v izobraževalnem
okolju niso zadovoljene, prihaja do manj motivacije, motenj v razvoju, od-
tujenosti in slabih dosežkov.
Glasserjeva (1985) teorija predstavlja teorijo motivacije, ki nasprotuje
zunanjim motivatorjem, in zagovarja, da motivacija izhaja iz osnovnih člo-
vekovih potreb, tudi pripadnosti. Glasser (1985) tako meni, da bodo učen-
ci in učenke težko dosegli učni uspeh, če ne bo zadovoljena osnovna potre-
ba po pripadnosti.
Dewey (1997) in Vigotski (1962) poudarjata pomen skupnosti in na iz-
obraževanje gledata kot na družbeni, in ne individualistični proces. Priz-
navata potrebe otrok po medsebojnem sodelovanju ter poudarjata pomen
sodelovanja pri izkustvenem učenju. Pri tem Dewey spodbuja idejo, da mo-
rajo učenci in učenke delovati kot socialna skupina, ter meni, da se ka-
kovost izobraževanja kaže v stopnji, v kateri posamezniki tvorijo skupino
(1958). Pri tem izpostavlja odgovornost šol in učiteljev za spodbujanje čuta
za skupnost pri učencih in učenkah z vključevanjem v skupne dejavnosti,
h katerim prispevajo vsi. Biti član skupnosti vključuje občutek pripadnosti
skupini. V tem okviru razvije koncept podpornega šolskega okolja (Oster-
man, 2000; Slaten idr., 2016).
Bronfenbrennerjev (1986) bioekološki model človekovega razvoja pred-
stavlja okvir za razumevanje bioloških in dispozicijskih vidikov razvijajo-
čega se mladostnika ter kompleksnih kontekstualnih značilnosti njegovega
okolja. Predpostavlja, da je mladostnik del širšega sistema, ki v interakci-
ji z mladostnikovimi značilnostmi vpliva na njegov razvoj in psihosocial-
no prilagajanje. Skladno s tem pripadnost šoli ni le pojav, ki obstaja znotraj
posameznika, ampak nanj vplivajo tudi družina, vrstniki in učitelji (tako
imenovani mikrosistem), socialna in organizacijska kultura šole (tako ime-
novani mezosistem), povezave med številnimi mikro- in mezosistemi (tako
imenovani eksosistem), politike, norme in kulturne vrednote (tako imeno-
vani makrosistem) in časovni vidiki (tako imenovani kronosistem).
Iz kratkega pregleda je razvidno, da je občutek pripadnosti šoli pre-
poznan kot pomemben konstrukt v različnih teorijah, ki so skušale poja-
sniti človekovo delovanje in motivacijo.
38
