Page 43 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 43
slovensko pedagoško terminologijo, na katero je močno vplivala nemška, je 43
pomembno tudi, da je izraz paideia v nemščino v glavnem preveden z Bildung
(Dizionario di filosofia, 2009), toda Jaeger razlaga (1973, str. 12–13), da se nemški
izraz Bildung nanaša na »bistvo grške vzgoje [Erziehung] v platonističnem
smislu«, saj v sebi vsebuje odnos tako do umetniškega plastičnega oblikovanje
kakor tudi do normativne podobe (ideia, typos), ki jo ima kipar pri oblikovan-
ju pred očmi. Paideia je zato opredeljena tudi kot oblikovanje oz. »formiranje
[Formung] grškega človeka« (str. V.). Po nekaterih razlagah sta paideia in Bildu-
ng prvi in zadnji v nizu oznak za humanistično idejo izobrazbe. Takšna huma-
nistična izobrazba, ki se v poznoantični Grčiji imenuje paideia, se (po nekate-
rih razlagah) v latinskem obdobju imenuje humanitas, v srednjem veku paideia
Christi, v renesansi in humanizmu studia humanitatis, v nemškem neohuma-
nizmu in pozneje pa Bildung (Cambi, 2001, str. 158). Da so ti termini lahko ra-
zumljeni kot zgolj različni izrazi, ki označujejo eno in isto idejo, je mogoče skle-
pati na podlagi tega, da je že rimski gramatik Gelij grški izraz paideia prevedel
s humanitas. Tudi Ciceron je ravnal enako, čeprav je uporabljal še druge izraze,
včasih celo več skupaj, da bi prevedel to, kar je v grščini mogoče izraziti z eno
samo besedo – paideia (Marrou, 1983, str. 560). Prav na ta Gelijev prevod, s ka-
terim paideia dobi isti pomen kot humanitas, se verjetno opira Heideggerjeva
interpretacija humanizma kot pojava, ki »izvira iz srečanja rimstva s poznogr-
ško izobrazbo [Bildung]«, saj »k historično razumljenemu humanizmu«, ki se
po srednjem veku nadaljuje z italijanskim humanizmom in se spet ponovi z
nemškim neohumanizmom, »zmeraj spada studium humanitatis, ki sega na po-
seben način nazaj v stari vek in tako vedno znova oživlja grštvo« ter z njim tu-
di izobrazbo, imenovano paideia (Heidegger, 2000, str. 12). Paideia je tu mišl-
jena kot izobrazba (Bildung), ki so jo Grki dobili v filozofskih šolah in katere
bistvo je bilo v rimskem obdobju opredeljeno kot eruditio et institutio in bonas
artes (izobrazba in izvedenost v dobrih umetnostih oz. veščinah). Takšna izo-
brazba je bila pozneje opredeljena kot humanistična, ker omogoča, da človek
postane bolj človeški, nekakšen homo humanus, ki se kot tak razlikuje od bar-
bara. V rimskem obdobju je bil tak človek Rimljan, ki je povzdignil in plemeni-
til rimsko virtus oz. vrlino z utelešenjem »od Grkov sprejete paideia« (str. 12).
Tradicionalna in sofistična paideia
Ideal tradicionalne grške vzgoje je bil predstavljen v homerskih epih, Iliadi
in Odiseji, z opisom dejanj junakov, ki so nato služili kot zgled za vzgojo ta-
kratnega plemstva. Zato je Platon navedel trditve nekaterih, da je Homer
»vzgojil [pepaideuken] Grčijo« (Država, 606e). Ta tradicionalna aristokratska
paideia, ki je bila v poznejšem obdobju še najznačilnejša za vzgojo v Šparti,
paideia
pomembno tudi, da je izraz paideia v nemščino v glavnem preveden z Bildung
(Dizionario di filosofia, 2009), toda Jaeger razlaga (1973, str. 12–13), da se nemški
izraz Bildung nanaša na »bistvo grške vzgoje [Erziehung] v platonističnem
smislu«, saj v sebi vsebuje odnos tako do umetniškega plastičnega oblikovanje
kakor tudi do normativne podobe (ideia, typos), ki jo ima kipar pri oblikovan-
ju pred očmi. Paideia je zato opredeljena tudi kot oblikovanje oz. »formiranje
[Formung] grškega človeka« (str. V.). Po nekaterih razlagah sta paideia in Bildu-
ng prvi in zadnji v nizu oznak za humanistično idejo izobrazbe. Takšna huma-
nistična izobrazba, ki se v poznoantični Grčiji imenuje paideia, se (po nekate-
rih razlagah) v latinskem obdobju imenuje humanitas, v srednjem veku paideia
Christi, v renesansi in humanizmu studia humanitatis, v nemškem neohuma-
nizmu in pozneje pa Bildung (Cambi, 2001, str. 158). Da so ti termini lahko ra-
zumljeni kot zgolj različni izrazi, ki označujejo eno in isto idejo, je mogoče skle-
pati na podlagi tega, da je že rimski gramatik Gelij grški izraz paideia prevedel
s humanitas. Tudi Ciceron je ravnal enako, čeprav je uporabljal še druge izraze,
včasih celo več skupaj, da bi prevedel to, kar je v grščini mogoče izraziti z eno
samo besedo – paideia (Marrou, 1983, str. 560). Prav na ta Gelijev prevod, s ka-
terim paideia dobi isti pomen kot humanitas, se verjetno opira Heideggerjeva
interpretacija humanizma kot pojava, ki »izvira iz srečanja rimstva s poznogr-
ško izobrazbo [Bildung]«, saj »k historično razumljenemu humanizmu«, ki se
po srednjem veku nadaljuje z italijanskim humanizmom in se spet ponovi z
nemškim neohumanizmom, »zmeraj spada studium humanitatis, ki sega na po-
seben način nazaj v stari vek in tako vedno znova oživlja grštvo« ter z njim tu-
di izobrazbo, imenovano paideia (Heidegger, 2000, str. 12). Paideia je tu mišl-
jena kot izobrazba (Bildung), ki so jo Grki dobili v filozofskih šolah in katere
bistvo je bilo v rimskem obdobju opredeljeno kot eruditio et institutio in bonas
artes (izobrazba in izvedenost v dobrih umetnostih oz. veščinah). Takšna izo-
brazba je bila pozneje opredeljena kot humanistična, ker omogoča, da človek
postane bolj človeški, nekakšen homo humanus, ki se kot tak razlikuje od bar-
bara. V rimskem obdobju je bil tak človek Rimljan, ki je povzdignil in plemeni-
til rimsko virtus oz. vrlino z utelešenjem »od Grkov sprejete paideia« (str. 12).
Tradicionalna in sofistična paideia
Ideal tradicionalne grške vzgoje je bil predstavljen v homerskih epih, Iliadi
in Odiseji, z opisom dejanj junakov, ki so nato služili kot zgled za vzgojo ta-
kratnega plemstva. Zato je Platon navedel trditve nekaterih, da je Homer
»vzgojil [pepaideuken] Grčijo« (Država, 606e). Ta tradicionalna aristokratska
paideia, ki je bila v poznejšem obdobju še najznačilnejša za vzgojo v Šparti,
paideia
