Page 44 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 44
je bila gimnastično-glasbene narave: telovadba je oblikovala telo, glasba, ki
je vključevala tudi poezijo, pa dušo. Toda poudarek je bil na »urjenju z name-
nom pridobivanja veščin: telesne moči, poguma, občutka dolžnosti in časti,
ki pritičejo vojščakom« (Hadot, 2009, str. 26). Ključno vlogo pri pripravi na
vojaško usposabljanje imajo gimnastične vaje in tekmovanja, saj te dejavno-
sti krepijo razvoj tekmovalnega duha, katerega cilj je doseči odličnost (areté)
na različnih področjih, da bi bili deležni odobravanja javnosti. Tudi v Ate-
nah je najprej prevladovala takšna vzgoja, potem pa je vse večjo težo dobi-
la njena druga plat: oblikovanje duše, tj. bolj intelektualno in kulturno for-
miranje pripadnikov družbene elite. (Cambiano, 2012, str. 319). Ideal takšne
aristokratske vzgoje je bila kalokagathia, to se pravi človek, ki je bil telesno
lep (kalós) in po duši dober (agathós).
Preobrat v tradicionalno pojmovanje paideie so v drugi polovici 5. stoletja
vnesli sofisti, poklicni učitelji govorništva in včasih tudi matematičnega ter
astronomskega znanja in raznih veščin, katerih cilj je bil narediti ljudi bolj-
še (bolj izučene) s tem, ko pridobijo vrlino (areté), ki temelji na vednosti. Ta
44 vrlina ni bila moralna, temveč politična. Sofisti so izhajali iz načela, da se je
mogoče vsega naučiti, ne samo veščin, ampak tudi vrlin, ne samo računanja,
astronomije, geometrije, muzike in govorništva, temveč tudi tega, kako naj-
bolje voditi domače ali državne posle: se pravi političnih veščin oz. obliko-
vanja ljudi v dobre državljane. Takšno tezo je branil Protagora v Platonovem
dialogu Protagora, Sokrat pa jo je spodbijal, češ da se vrline (areté), razumlje-
ne v smislu moralne vrline, ni mogoče naučiti. Jedro sofističnega poučevan-
ja je bilo govorništvo oz. poznavanje lastnosti jezika in različnih vrst govora
– od spodbujanja k različnim oblikam argumentacije do sposobnosti odgo-
varjanja na vprašanja – ter uporaba tega znanja za prepričevanje učencev. Za
dosego tega cilja je treba upoštevati tudi okoliščine, v katerih potekajo govo-
ri, ter čustvene in intelektualne značilnosti vsake vrste občinstva, na kate-
ro so govori naslovljeni, zlasti v sodnih kontekstih ali na političnih skupšči-
nah in srečanjih. Tako sta retorika in dialektika postali jedro nove sofistične
paideie, ki se ne nanaša samo na otroštvo, ampak tudi na mladost in odras-
lost. V tem kontekstu se pojavlja razlika med učenjem, katerega cilj je prido-
bitev tehničnega znanja, denimo s področij medicine in retorike, potrebnega
za opravljanje poklica, in učenjem, katerega cilj je paideia oz, posamezniko-
vo kulturno in politično formiranje, ki mu omogoča uveljavitev in uspeh na
področjih, kjer se sprejemajo pomembne odločitve za življenje v polis (Cam-
biano, 2012, str. 319–320). Ker so sofisti poučevali za plačilo, sta jim predv-
sem Platon in Aristotel očitala, da trgujejo z vednostjo in prodajajo navidez-
no modrost oz. znanost, da jih bolj zanima denar kot modrost in resnica, da
ljudi učijo, kako doseči, da katero koli mnenje prevlada nad nasprotnim, in
jih zavajajo z navajanjem logično napačnih sklepov ter navideznih dokazov
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
je vključevala tudi poezijo, pa dušo. Toda poudarek je bil na »urjenju z name-
nom pridobivanja veščin: telesne moči, poguma, občutka dolžnosti in časti,
ki pritičejo vojščakom« (Hadot, 2009, str. 26). Ključno vlogo pri pripravi na
vojaško usposabljanje imajo gimnastične vaje in tekmovanja, saj te dejavno-
sti krepijo razvoj tekmovalnega duha, katerega cilj je doseči odličnost (areté)
na različnih področjih, da bi bili deležni odobravanja javnosti. Tudi v Ate-
nah je najprej prevladovala takšna vzgoja, potem pa je vse večjo težo dobi-
la njena druga plat: oblikovanje duše, tj. bolj intelektualno in kulturno for-
miranje pripadnikov družbene elite. (Cambiano, 2012, str. 319). Ideal takšne
aristokratske vzgoje je bila kalokagathia, to se pravi človek, ki je bil telesno
lep (kalós) in po duši dober (agathós).
Preobrat v tradicionalno pojmovanje paideie so v drugi polovici 5. stoletja
vnesli sofisti, poklicni učitelji govorništva in včasih tudi matematičnega ter
astronomskega znanja in raznih veščin, katerih cilj je bil narediti ljudi bolj-
še (bolj izučene) s tem, ko pridobijo vrlino (areté), ki temelji na vednosti. Ta
44 vrlina ni bila moralna, temveč politična. Sofisti so izhajali iz načela, da se je
mogoče vsega naučiti, ne samo veščin, ampak tudi vrlin, ne samo računanja,
astronomije, geometrije, muzike in govorništva, temveč tudi tega, kako naj-
bolje voditi domače ali državne posle: se pravi političnih veščin oz. obliko-
vanja ljudi v dobre državljane. Takšno tezo je branil Protagora v Platonovem
dialogu Protagora, Sokrat pa jo je spodbijal, češ da se vrline (areté), razumlje-
ne v smislu moralne vrline, ni mogoče naučiti. Jedro sofističnega poučevan-
ja je bilo govorništvo oz. poznavanje lastnosti jezika in različnih vrst govora
– od spodbujanja k različnim oblikam argumentacije do sposobnosti odgo-
varjanja na vprašanja – ter uporaba tega znanja za prepričevanje učencev. Za
dosego tega cilja je treba upoštevati tudi okoliščine, v katerih potekajo govo-
ri, ter čustvene in intelektualne značilnosti vsake vrste občinstva, na kate-
ro so govori naslovljeni, zlasti v sodnih kontekstih ali na političnih skupšči-
nah in srečanjih. Tako sta retorika in dialektika postali jedro nove sofistične
paideie, ki se ne nanaša samo na otroštvo, ampak tudi na mladost in odras-
lost. V tem kontekstu se pojavlja razlika med učenjem, katerega cilj je prido-
bitev tehničnega znanja, denimo s področij medicine in retorike, potrebnega
za opravljanje poklica, in učenjem, katerega cilj je paideia oz, posamezniko-
vo kulturno in politično formiranje, ki mu omogoča uveljavitev in uspeh na
področjih, kjer se sprejemajo pomembne odločitve za življenje v polis (Cam-
biano, 2012, str. 319–320). Ker so sofisti poučevali za plačilo, sta jim predv-
sem Platon in Aristotel očitala, da trgujejo z vednostjo in prodajajo navidez-
no modrost oz. znanost, da jih bolj zanima denar kot modrost in resnica, da
ljudi učijo, kako doseči, da katero koli mnenje prevlada nad nasprotnim, in
jih zavajajo z navajanjem logično napačnih sklepov ter navideznih dokazov
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
