Page 48 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 48
no ne gre za izključitev ali obsodbo telesnosti niti za pozitivno vrednotenje
duhovne ljubezni v nasprotju s telesno. Po Platonovi razlagi prave ljubezni
ne more odlikovati izključitev telesnosti, saj telo napotuje na resnico, brez
odnosa do resnice pa ni prave ljubezni. Lepota deškega telesa je vključena v
sklenjeno serijo zaporednih implikacij, ki po postopnih korakih vodi od le-
pote telesa k lepoti na sebi. Ljubimec začne z ljubeznijo do lepega posamez-
nika in nadaljuje z ljubeznijo do vseh lepih teles oz. do telesne lepote kot ta-
ke. Na tej točki postopoma opušča čutno ljubezen do posameznika in začne
dajati prednost lepoti duha. Sedaj v njem prevlada »pedagoški eros«: želja po
sublimirani ploditvi in porajanju v lepem (vsajanje takih misli in naukov, ki
mladega človeka plemenitijo), želja po vzgoji in vodstvu dečkov k duhovni
lepoti. To ga bo privedlo k lepoti običajev in zakonov, od tod se bo dvignil k
spoznanju idealnosti in naposled dospel k lepoti na sebi.
S Sokratom in Platonom je filozofski razmislek o paiderastii dosegel vrhu-
nec. Pozneje je najprej v rimskem obdobju zgubila pomen osrednjega filozof-
skega in moralnega problema, a bila še vedno tolerirana, vse dokler krščan-
48 stvo ni začelo obsojati homoseksualnosti kot gnusno in perverzno obliko
seksualnosti, ki žali Boga in ki ne more biti tolerirana, ker je vedno protina-
ravna (Cantarella, 1992, str. 239–266, 280–281).
Paideia in humanistična izobrazba
V zahodni kulturi se ideja humanistične izobrazbe, kot smo videli, začne z
grško paideio, nadaljuje kot studia humanitatis in dovrši v neohumanistični
ideji izobrazbe (Bildung), ki je mišljena kot pot, po kateri se človeška bit-
ja dvignemo do humanosti. Toda ta ideja izobrazbe, katere bistvo je v tem,
»da je pridobivanje znanja neločljivo od formiranja (Bildung) duha in celo
osebe, postaja in bo postajala vse bolj zastarela« (Lyotard, 2002, str. 66–69).
V postmoderni dobi in še posebej z neoliberalizmom se namreč spremeni
pogled na izobrazbo. Glavni cilj izobraževanja ni več izoblikovanost člove-
kovega duha, ampak predvsem uporabno znanje oz. kompetence. Ta nova
izobrazba temeljiti na znanju, značilnem za novoveško znanost, in ne na
znanju, ki ga dajejo filozofija in druge humanistične vede, saj smoter takega
znanja ni duhovno oblikovanje človeka oz. kultura duše ali duha (lat. cultu-
ra animi), ampak obvladovanje sveta in človeka. Ta sprememba je vidna tudi
v vse večji marginalizaciji humanistične oz. klasične izobrazbe. V nekate-
rih kritikah tega procesa se poskuša obuditi idejo grške paideie, vendar so
to osamljeni primeri brez večjega vpliva na prevladujoče razumevanje vzgo-
je in izobrazbe.
Zdenko Kodelja
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
duhovne ljubezni v nasprotju s telesno. Po Platonovi razlagi prave ljubezni
ne more odlikovati izključitev telesnosti, saj telo napotuje na resnico, brez
odnosa do resnice pa ni prave ljubezni. Lepota deškega telesa je vključena v
sklenjeno serijo zaporednih implikacij, ki po postopnih korakih vodi od le-
pote telesa k lepoti na sebi. Ljubimec začne z ljubeznijo do lepega posamez-
nika in nadaljuje z ljubeznijo do vseh lepih teles oz. do telesne lepote kot ta-
ke. Na tej točki postopoma opušča čutno ljubezen do posameznika in začne
dajati prednost lepoti duha. Sedaj v njem prevlada »pedagoški eros«: želja po
sublimirani ploditvi in porajanju v lepem (vsajanje takih misli in naukov, ki
mladega človeka plemenitijo), želja po vzgoji in vodstvu dečkov k duhovni
lepoti. To ga bo privedlo k lepoti običajev in zakonov, od tod se bo dvignil k
spoznanju idealnosti in naposled dospel k lepoti na sebi.
S Sokratom in Platonom je filozofski razmislek o paiderastii dosegel vrhu-
nec. Pozneje je najprej v rimskem obdobju zgubila pomen osrednjega filozof-
skega in moralnega problema, a bila še vedno tolerirana, vse dokler krščan-
48 stvo ni začelo obsojati homoseksualnosti kot gnusno in perverzno obliko
seksualnosti, ki žali Boga in ki ne more biti tolerirana, ker je vedno protina-
ravna (Cantarella, 1992, str. 239–266, 280–281).
Paideia in humanistična izobrazba
V zahodni kulturi se ideja humanistične izobrazbe, kot smo videli, začne z
grško paideio, nadaljuje kot studia humanitatis in dovrši v neohumanistični
ideji izobrazbe (Bildung), ki je mišljena kot pot, po kateri se človeška bit-
ja dvignemo do humanosti. Toda ta ideja izobrazbe, katere bistvo je v tem,
»da je pridobivanje znanja neločljivo od formiranja (Bildung) duha in celo
osebe, postaja in bo postajala vse bolj zastarela« (Lyotard, 2002, str. 66–69).
V postmoderni dobi in še posebej z neoliberalizmom se namreč spremeni
pogled na izobrazbo. Glavni cilj izobraževanja ni več izoblikovanost člove-
kovega duha, ampak predvsem uporabno znanje oz. kompetence. Ta nova
izobrazba temeljiti na znanju, značilnem za novoveško znanost, in ne na
znanju, ki ga dajejo filozofija in druge humanistične vede, saj smoter takega
znanja ni duhovno oblikovanje človeka oz. kultura duše ali duha (lat. cultu-
ra animi), ampak obvladovanje sveta in človeka. Ta sprememba je vidna tudi
v vse večji marginalizaciji humanistične oz. klasične izobrazbe. V nekate-
rih kritikah tega procesa se poskuša obuditi idejo grške paideie, vendar so
to osamljeni primeri brez večjega vpliva na prevladujoče razumevanje vzgo-
je in izobrazbe.
Zdenko Kodelja
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
