Page 45 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 45
. Ti očitki so sofiste spravili »na slab glas«, čeprav so veliko prispevali k 45
razvoju filozofije in nove paideie.
Filozofska paideia
Tradicionalna in sofistična paideia sta s Sokratom, Platonom ter poznejši-
mi filozofi postali bodisi predstopnja nove filozofske paideie, ki so jo filozo-
fi razumeli kot vrhunec paideie, bodisi paideia za tiste, ki filozofske paideie
niso zmogli doseči. Sokrat s tem, ko trdi, da ve, da nič ne ve, zavrača tradi-
cionalno pojmovanje vednosti, ki jo je kot nekaj že izdelanega mogoče pos-
redovati ali celo prodajati drugim. Zato sebe ne vidi kot učitelja, ki prenaša
vednost, temveč kot porodničarja, ki pomaga pri rojstvu novih spoznanj ta-
ko, da z majevtično metodo spretnega spraševanja išče znanje, ki že obsta-
ja v človekovi duši, ali pa kot nekoga, ki poskuša s pomočjo spraševanja v
sogovornikih vzbuditi zavedanje lastne nevednosti. »Gre za to, da sogovor-
nike vprašamo, kaj mislijo, ko uporabljajo izraze, kot so vrlina ali pravičnost
ali pogum ali znanje, in pri preučevanju njihovih odgovorov, pri čemer po-
kažemo njihove nedoslednosti ali resnična protislovja glede na druge pred-
postavke, ki so jih sprejeli ti sogovorniki. Na ta način Sokrat pokaže, kako
svoje življenje utemeljujejo na neskladnih sklopih prepričanj, in želi v njih
vzbuditi željo, da bi vedeli, česar ne vedo, to je, da bi postali filozofi« (Cam-
biano, 2012, str. 320–321).
Razliko med predfilozofsko in filozofsko paideio Platon v Državi pojasni
kot razliko med paideio varuhov idealne države in paideio vladarjev – filo-
zofov. Prva je podobna stari helenski paidei in obsega telovadbo, pesništvo
in glasbo, vendar je, kot navaja Reale (2002, str. 217, 229–232), od nje različ-
na po tem, da je pesništvo očiščeno vseh nemoralnih vsebin in vsega lažne-
ga (377b, 398a), glasba je brez mehkih harmonij, ki poženščijo dušo (398c in
dalje), telovadba pa mora poleg utrjevanja telesa utrjevati tudi srčni del du-
še, iz katerega izhaja pogum (410b in dalje). Ta paideia je predstopnja filo-
zofske paideie vladarjev, ki se konča, ko so stari okrog petdeset let, začne pa
se s študijem matematike in nato dialektike, ki omogoča duši, da se loči od
čutnega in doseže čisto bivanje ideje, napreduje preko idej in pride do vide-
nja Dobrega, do največjega spoznanja (525d in dalje).
Od Platona dalje se filozofska paideia udejanja v filozofskih šolah: predvsem
v Platonovi Akademiji, Aristotelovem Likejonu, Epikurjevem Vrtu in Zeno-
novi Stoi. Te šole so bile brezplačne in v njih študij filozofije ni bil omejen na
mlade, temveč je vključeval tudi odrasle. Med njimi pa so bile tudi razlike:
platonizem in aristotelizem sta bila »namenjena samo izbrancem, ki so ime-
li ‚prosti čas‘ za študij, raziskovanje in kontemplacijo«, epikurejstvo in sto-
paideia
razvoju filozofije in nove paideie.
Filozofska paideia
Tradicionalna in sofistična paideia sta s Sokratom, Platonom ter poznejši-
mi filozofi postali bodisi predstopnja nove filozofske paideie, ki so jo filozo-
fi razumeli kot vrhunec paideie, bodisi paideia za tiste, ki filozofske paideie
niso zmogli doseči. Sokrat s tem, ko trdi, da ve, da nič ne ve, zavrača tradi-
cionalno pojmovanje vednosti, ki jo je kot nekaj že izdelanega mogoče pos-
redovati ali celo prodajati drugim. Zato sebe ne vidi kot učitelja, ki prenaša
vednost, temveč kot porodničarja, ki pomaga pri rojstvu novih spoznanj ta-
ko, da z majevtično metodo spretnega spraševanja išče znanje, ki že obsta-
ja v človekovi duši, ali pa kot nekoga, ki poskuša s pomočjo spraševanja v
sogovornikih vzbuditi zavedanje lastne nevednosti. »Gre za to, da sogovor-
nike vprašamo, kaj mislijo, ko uporabljajo izraze, kot so vrlina ali pravičnost
ali pogum ali znanje, in pri preučevanju njihovih odgovorov, pri čemer po-
kažemo njihove nedoslednosti ali resnična protislovja glede na druge pred-
postavke, ki so jih sprejeli ti sogovorniki. Na ta način Sokrat pokaže, kako
svoje življenje utemeljujejo na neskladnih sklopih prepričanj, in želi v njih
vzbuditi željo, da bi vedeli, česar ne vedo, to je, da bi postali filozofi« (Cam-
biano, 2012, str. 320–321).
Razliko med predfilozofsko in filozofsko paideio Platon v Državi pojasni
kot razliko med paideio varuhov idealne države in paideio vladarjev – filo-
zofov. Prva je podobna stari helenski paidei in obsega telovadbo, pesništvo
in glasbo, vendar je, kot navaja Reale (2002, str. 217, 229–232), od nje različ-
na po tem, da je pesništvo očiščeno vseh nemoralnih vsebin in vsega lažne-
ga (377b, 398a), glasba je brez mehkih harmonij, ki poženščijo dušo (398c in
dalje), telovadba pa mora poleg utrjevanja telesa utrjevati tudi srčni del du-
še, iz katerega izhaja pogum (410b in dalje). Ta paideia je predstopnja filo-
zofske paideie vladarjev, ki se konča, ko so stari okrog petdeset let, začne pa
se s študijem matematike in nato dialektike, ki omogoča duši, da se loči od
čutnega in doseže čisto bivanje ideje, napreduje preko idej in pride do vide-
nja Dobrega, do največjega spoznanja (525d in dalje).
Od Platona dalje se filozofska paideia udejanja v filozofskih šolah: predvsem
v Platonovi Akademiji, Aristotelovem Likejonu, Epikurjevem Vrtu in Zeno-
novi Stoi. Te šole so bile brezplačne in v njih študij filozofije ni bil omejen na
mlade, temveč je vključeval tudi odrasle. Med njimi pa so bile tudi razlike:
platonizem in aristotelizem sta bila »namenjena samo izbrancem, ki so ime-
li ‚prosti čas‘ za študij, raziskovanje in kontemplacijo«, epikurejstvo in sto-
paideia
