Page 47 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 47
ure, predvsem poezije (Marrou, 1983, str. 152–154, 294; Jaeger 1971, str. 47
46–71). V obdobju poskusov helenizacije zgodnjega krščanstva in istočasne-
ga pokristjanjenja grške kulture je grška paideia postala vzor za to, kar Jae-
ger (1961, str. 25, 117) imenuje krščanska paideia. Tako je, denimo, Gregor iz
Nise stalno poudarjal, da je bistvo krščanske paideie prav formiranje človeka
kot kristjana. Kljub temu pa je med njima videl tudi bistveno razliko. Raz-
lika je natančno v tistem, kar skozi proces formiranja posameznika naredi
bodisi za Grka, ki se razlikuje od barbara in nevedneža, bodisi za kristjana.
V prvem primeru je bila to najprej grška literatura in nato vse discipline, ki
so bile vključene v enkýklios paideía, v drugem primeru pa Biblija. »Formaci-
ja kristjana, njegova morphosis, je učinek njegovega nenehnega študija Bibli-
je« (Jaeger, 1961, str. 92–93).
Paideia in paiderastia
Vzgoja in homoseksualna ljubezen do dečkov se v stari Grčiji nista izključe-
vali. Prav nasprotno, homoseksualne vezi, ki povezujejo dečke in starejše
moške, so ključ za razumevanje dorske paideie, kjer so »vsi starejši moški
vzgojitelji mladih« (Müller, 1884, str. 285), seksualno razmerje med eraste-
som (moški, ki ljubi mlajšega fanta) in eromenosom (fantom, ki ga moški lju-
bi) pa ni deviacija pedagoških institucij, temveč temelj paideie (Bethe, 1907,
str. 447). Paiderastia je veljala za najpopolnejšo obliko vzgoje, za tisto, kar
paidei šele omogoča, da se lahko zares uresniči, kajti niti družina niti pozne-
je šola ji ne dajeta pravega okvira. Ta je le v globokih in tesnih osebnih odno-
sih, ki združujejo mladega duha s starejšim moškim, ki je istočasno njegov
ljubimec, zgled, vodnik in iniciator (Marrou, 1964, str. 61–62) ter ima visoke
etične cilje: vodenje dečkov in vzgajanje moških kreposti do popolnosti. Bis-
tvo paiderastie in njene vzgojne vrednosti se kaže v spolni substanci duhov-
nih odnosov, in nasprotno, v etični nadgradnji čutnega razmerja, medtem
ko naj to ne bi veljalo za sapfično lezbično ljubezen med odraslo žensko in
njenimi mladimi gojenkami, ker naj bi ta ostajala na ravni čutnosti in stras-
ti ter ni doživela tiste metafizične transpozicije, kot pri Platonu paiderastia,
ki je postala sinonim za stremljenje duše k Ideji (str. 64–67). S Platonom se
je namreč, kot pokaže Foucault (1984, str. 259–268), naredil med drugim tu-
di premik v razumevanju paiderastie, ki se kaže kot prehod od oblike ljubez-
ni, ki bi bila častna tako za ljubljenca kakor za ljubimca, k ljubezni do resni-
ce. Tu ne gre več za dostojanstvo ljubljenega dečka in za dolžno spoštovanje
do njega, temveč za tisto, kar v samem ljubimcu določa bit in obliko njegove
ljubezni (njegova želja po nesmrtnosti, težnja k čisti lepoti, spomin na tisto,
kar je videl nad nebom), ne gre več v prvi vrsti za ljubezen do dečkovega te-
lesa, ampak za ljubezen do njegove duše. Kljub tej premestitvi pa tu še ved-
paideia
46–71). V obdobju poskusov helenizacije zgodnjega krščanstva in istočasne-
ga pokristjanjenja grške kulture je grška paideia postala vzor za to, kar Jae-
ger (1961, str. 25, 117) imenuje krščanska paideia. Tako je, denimo, Gregor iz
Nise stalno poudarjal, da je bistvo krščanske paideie prav formiranje človeka
kot kristjana. Kljub temu pa je med njima videl tudi bistveno razliko. Raz-
lika je natančno v tistem, kar skozi proces formiranja posameznika naredi
bodisi za Grka, ki se razlikuje od barbara in nevedneža, bodisi za kristjana.
V prvem primeru je bila to najprej grška literatura in nato vse discipline, ki
so bile vključene v enkýklios paideía, v drugem primeru pa Biblija. »Formaci-
ja kristjana, njegova morphosis, je učinek njegovega nenehnega študija Bibli-
je« (Jaeger, 1961, str. 92–93).
Paideia in paiderastia
Vzgoja in homoseksualna ljubezen do dečkov se v stari Grčiji nista izključe-
vali. Prav nasprotno, homoseksualne vezi, ki povezujejo dečke in starejše
moške, so ključ za razumevanje dorske paideie, kjer so »vsi starejši moški
vzgojitelji mladih« (Müller, 1884, str. 285), seksualno razmerje med eraste-
som (moški, ki ljubi mlajšega fanta) in eromenosom (fantom, ki ga moški lju-
bi) pa ni deviacija pedagoških institucij, temveč temelj paideie (Bethe, 1907,
str. 447). Paiderastia je veljala za najpopolnejšo obliko vzgoje, za tisto, kar
paidei šele omogoča, da se lahko zares uresniči, kajti niti družina niti pozne-
je šola ji ne dajeta pravega okvira. Ta je le v globokih in tesnih osebnih odno-
sih, ki združujejo mladega duha s starejšim moškim, ki je istočasno njegov
ljubimec, zgled, vodnik in iniciator (Marrou, 1964, str. 61–62) ter ima visoke
etične cilje: vodenje dečkov in vzgajanje moških kreposti do popolnosti. Bis-
tvo paiderastie in njene vzgojne vrednosti se kaže v spolni substanci duhov-
nih odnosov, in nasprotno, v etični nadgradnji čutnega razmerja, medtem
ko naj to ne bi veljalo za sapfično lezbično ljubezen med odraslo žensko in
njenimi mladimi gojenkami, ker naj bi ta ostajala na ravni čutnosti in stras-
ti ter ni doživela tiste metafizične transpozicije, kot pri Platonu paiderastia,
ki je postala sinonim za stremljenje duše k Ideji (str. 64–67). S Platonom se
je namreč, kot pokaže Foucault (1984, str. 259–268), naredil med drugim tu-
di premik v razumevanju paiderastie, ki se kaže kot prehod od oblike ljubez-
ni, ki bi bila častna tako za ljubljenca kakor za ljubimca, k ljubezni do resni-
ce. Tu ne gre več za dostojanstvo ljubljenega dečka in za dolžno spoštovanje
do njega, temveč za tisto, kar v samem ljubimcu določa bit in obliko njegove
ljubezni (njegova želja po nesmrtnosti, težnja k čisti lepoti, spomin na tisto,
kar je videl nad nebom), ne gre več v prvi vrsti za ljubezen do dečkovega te-
lesa, ampak za ljubezen do njegove duše. Kljub tej premestitvi pa tu še ved-
paideia
