Page 37 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 37
dnotne orientacije (nem. Wertorientierungen) (prim. Kompetenzen als Zie- 37
le von Bildung und Qualifikation, 2000).
V Veliki Britaniji v tem času zasledimo iniciativo RSA (The Royal Society for
the Encouragement of Arts, Manufactures and Commerce), ki se je leta 1999
s projektom Opening Minds zavzemala za prenovo kurikula, ki bi se mora-
la odraziti v premiku od posredovanja vsebinskega znanja k razvijanju kom-
petenc (Bayliss, 2001). V ta namen so opredelili niz kompetenc, ki so jih
razvrstili v pet kompetenčnih kategorij, poimenovanih tudi »ključne kom-
petence«: učenje (angl. learning), državljanstvo (angl. citizenship), medoseb-
ni odnosi (angl. relating to people), upravljanje z okoliščinami (angl. mana-
ging situations) in upravljanje z informacijami (angl. managing information)
(Bayliss, 2001).
Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki je eden od kl-
jučnih globalnih akterjev tudi na področju izobraževalnih politik, je konec
90. let začela s sistematično in intenzivno promocijo koncepta kompetenc
v izobraževanju, zlasti skozi izvajanje dveh obsežnih mednarodnih projek-
tov: projekta DeSeCo (Definition and Selection of Competencies), ki je pote-
kal v obdobju 1997–2003, in projekta PISA (Programme for International Stu-
dent Assessment), katerega začetki segajo prav tako v leto 1997, od leta 2000
pa v rednih triletnih ciklusih potekajo empirične raziskave, ki merijo bral-
no, naravoslovno in matematično pismenost 15-letnikov v številnih sodelu-
jočih državah.
S projektom DeSeCo je OECD kompetence opredelil kot sposobnost za us-
pešno odzivanje na kompleksne zahteve v določenem kontekstu z mobiliza-
cijo psihosocialnih sredstev (vključujoč tako kognitivne kot nekognitivne
vidike), kar lahko razumemo kot funkcionalni oz. na zahteve orientiran [an-
gl. demand-oriented, op.a.] pristop k definiciji kompetenc (prim. OECD, 2002
ter Rychen in Salganik, 2003).
Po letu 2002 se je pod vplivom globalnih trendov tudi v šolskopolitičnih do-
kumentih EU začel uveljavljati koncept ključnih kompetenc (angl. key compe-
tencies), ki je nadomestil dotlej uveljavljeni koncept osnovnih spretnosti (angl.
basic skills) (prim. Eurydice, 2002 in European Commission, Directorate-Ge-
neral for Education, Youth, Sport and Culture, 2019). Sestavni del splošnoi-
zobraževalnih kurikularnih rešitev v nacionalnih evropskih šolskih sistemih
naj bi tako postalo osem ključnih kompetenc (European Commission, Direc-
torate-General for Education, Youth, Sport and Culture, 2019): pismenost;
večjezičnost; matematična, naravoslovna in tehniška kompetenca; digitalna
kompetenca; osebnostna in družbena ter kompetenca za učenje učenja; dr-
žavljanska; podjetnostna; ter kompetenca za kulturno zavest in izražanje.
kompetenca
le von Bildung und Qualifikation, 2000).
V Veliki Britaniji v tem času zasledimo iniciativo RSA (The Royal Society for
the Encouragement of Arts, Manufactures and Commerce), ki se je leta 1999
s projektom Opening Minds zavzemala za prenovo kurikula, ki bi se mora-
la odraziti v premiku od posredovanja vsebinskega znanja k razvijanju kom-
petenc (Bayliss, 2001). V ta namen so opredelili niz kompetenc, ki so jih
razvrstili v pet kompetenčnih kategorij, poimenovanih tudi »ključne kom-
petence«: učenje (angl. learning), državljanstvo (angl. citizenship), medoseb-
ni odnosi (angl. relating to people), upravljanje z okoliščinami (angl. mana-
ging situations) in upravljanje z informacijami (angl. managing information)
(Bayliss, 2001).
Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki je eden od kl-
jučnih globalnih akterjev tudi na področju izobraževalnih politik, je konec
90. let začela s sistematično in intenzivno promocijo koncepta kompetenc
v izobraževanju, zlasti skozi izvajanje dveh obsežnih mednarodnih projek-
tov: projekta DeSeCo (Definition and Selection of Competencies), ki je pote-
kal v obdobju 1997–2003, in projekta PISA (Programme for International Stu-
dent Assessment), katerega začetki segajo prav tako v leto 1997, od leta 2000
pa v rednih triletnih ciklusih potekajo empirične raziskave, ki merijo bral-
no, naravoslovno in matematično pismenost 15-letnikov v številnih sodelu-
jočih državah.
S projektom DeSeCo je OECD kompetence opredelil kot sposobnost za us-
pešno odzivanje na kompleksne zahteve v določenem kontekstu z mobiliza-
cijo psihosocialnih sredstev (vključujoč tako kognitivne kot nekognitivne
vidike), kar lahko razumemo kot funkcionalni oz. na zahteve orientiran [an-
gl. demand-oriented, op.a.] pristop k definiciji kompetenc (prim. OECD, 2002
ter Rychen in Salganik, 2003).
Po letu 2002 se je pod vplivom globalnih trendov tudi v šolskopolitičnih do-
kumentih EU začel uveljavljati koncept ključnih kompetenc (angl. key compe-
tencies), ki je nadomestil dotlej uveljavljeni koncept osnovnih spretnosti (angl.
basic skills) (prim. Eurydice, 2002 in European Commission, Directorate-Ge-
neral for Education, Youth, Sport and Culture, 2019). Sestavni del splošnoi-
zobraževalnih kurikularnih rešitev v nacionalnih evropskih šolskih sistemih
naj bi tako postalo osem ključnih kompetenc (European Commission, Direc-
torate-General for Education, Youth, Sport and Culture, 2019): pismenost;
večjezičnost; matematična, naravoslovna in tehniška kompetenca; digitalna
kompetenca; osebnostna in družbena ter kompetenca za učenje učenja; dr-
žavljanska; podjetnostna; ter kompetenca za kulturno zavest in izražanje.
kompetenca
