Page 32 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 32
Opis pojma: pomen, etimologija, prevajanje
Z etimološkega vidika sta izraza kompetenca in kompetentnost (angl. compe-
tence, competency; ital. competenza; fran. compétence; nem. Kompetenz) tujki la-
tinskega izvora, ki se pomensko navezujeta na besede, kot so competentia, com-
peto in competens. Wiesthaler (1995) izraz competentia dobesedno prevaja kot
»medsebojno stikanje delov«, od koder izhajajo njegovi trije pomeni: (1) so(raz)
merje, so(raz)mernost; (2) stanje, konstelacija zvezd in (3) zveza (str. 59). Raz-
laga je nekoliko daljša pri besedi competo in njenih izpeljankah (competere, com-
petitum, competens ipd.), za katere isti avtor našteje šest različnih pomenov (str.
59): (1) strniti (strinjati) se, obenem tudi primerjati se; (2) (po kakovosti) prile-
gati se, zlágati se, ustrezati ali primeren (čemu) biti, sposoben (za kaj) biti; (3)
(po moči) kos biti, zmožen, pripraven, močan ali krepak biti, moč (sposobnost)
imeti za kaj; (4) (v pravnih zadevah) pristati komu (v smislu pristojnosti), do-
voljen biti komu oz. (5) pristojno, zakonito (po zakonu) terjati ali zahtevati; (6)
skupno (hkrati, obenem) doseči hoteti ali doseči poskušati kaj, skupno streme-
32 ti (težiti) k čemu, skupno potegovati se za kaj.
Pojem kompetenca (mn. kompetence) se od konca 90. let prejšnjega stoletja
izraziteje uveljavlja v vzgoji in izobraževanju, pri čemer označuje zlasti zmo-
žnost posameznika, da v danih okoliščinah učinkovito zadosti pričakovanjem
po delovni ali širše ustvarjalni produktivnosti. V tem pogledu je kompeten-
ca pogosto razumljena kot sinteza propozicionalnega znanja (angl. knowled-
ge), dispozicijskega znanja (angl. skills) in odnosa do takšnega znanja ter s tem
povezanih osebnostnih ali značajskih lastnosti (angl. attitudes), ki omogoča-
jo najoptimalnejšo produktivno aktivacijo posameznika za dosego (operativ-
nih) ciljev.
Ob tem ne gre prezreti, da se ta pojem pojavlja tudi v drugih diskurzih in kon-
tekstih: na področju lingvistike je Chomsky kompetenco v nekaterih svojih
zgodnejših delih razumel kot posameznikovo inherentno predispozicijo, ki
omogoča produkcijo neskončnih (npr. jezikovnih) učinkov na podlagi omeje-
nih resursov. V pravu je kompetenca pojem, ki označuje bodisi posamezniko-
vo opravilno sposobnost za sodelovanje v pravnem procesu bodisi (instituci-
onalno) pristojnost za izvrševanje pravno veljavnih dejanj. Na razumevanje
kompetence v vzgoji in izobraževanju, zlasti ko gre za področje poklicnega in
strokovnega izobraževanja, je pomembno vplival tudi pomen, ki ga ima ta po-
jem v managementu, kjer označuje lastnosti ali zmožnosti posameznika (po
nekaterih pojmovanjih lahko tudi organizacije), ki omogočajo čim bolj eko-
nomsko učinkovito pa tudi inovativno opravljanje delovnih nalog.
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
Z etimološkega vidika sta izraza kompetenca in kompetentnost (angl. compe-
tence, competency; ital. competenza; fran. compétence; nem. Kompetenz) tujki la-
tinskega izvora, ki se pomensko navezujeta na besede, kot so competentia, com-
peto in competens. Wiesthaler (1995) izraz competentia dobesedno prevaja kot
»medsebojno stikanje delov«, od koder izhajajo njegovi trije pomeni: (1) so(raz)
merje, so(raz)mernost; (2) stanje, konstelacija zvezd in (3) zveza (str. 59). Raz-
laga je nekoliko daljša pri besedi competo in njenih izpeljankah (competere, com-
petitum, competens ipd.), za katere isti avtor našteje šest različnih pomenov (str.
59): (1) strniti (strinjati) se, obenem tudi primerjati se; (2) (po kakovosti) prile-
gati se, zlágati se, ustrezati ali primeren (čemu) biti, sposoben (za kaj) biti; (3)
(po moči) kos biti, zmožen, pripraven, močan ali krepak biti, moč (sposobnost)
imeti za kaj; (4) (v pravnih zadevah) pristati komu (v smislu pristojnosti), do-
voljen biti komu oz. (5) pristojno, zakonito (po zakonu) terjati ali zahtevati; (6)
skupno (hkrati, obenem) doseči hoteti ali doseči poskušati kaj, skupno streme-
32 ti (težiti) k čemu, skupno potegovati se za kaj.
Pojem kompetenca (mn. kompetence) se od konca 90. let prejšnjega stoletja
izraziteje uveljavlja v vzgoji in izobraževanju, pri čemer označuje zlasti zmo-
žnost posameznika, da v danih okoliščinah učinkovito zadosti pričakovanjem
po delovni ali širše ustvarjalni produktivnosti. V tem pogledu je kompeten-
ca pogosto razumljena kot sinteza propozicionalnega znanja (angl. knowled-
ge), dispozicijskega znanja (angl. skills) in odnosa do takšnega znanja ter s tem
povezanih osebnostnih ali značajskih lastnosti (angl. attitudes), ki omogoča-
jo najoptimalnejšo produktivno aktivacijo posameznika za dosego (operativ-
nih) ciljev.
Ob tem ne gre prezreti, da se ta pojem pojavlja tudi v drugih diskurzih in kon-
tekstih: na področju lingvistike je Chomsky kompetenco v nekaterih svojih
zgodnejših delih razumel kot posameznikovo inherentno predispozicijo, ki
omogoča produkcijo neskončnih (npr. jezikovnih) učinkov na podlagi omeje-
nih resursov. V pravu je kompetenca pojem, ki označuje bodisi posamezniko-
vo opravilno sposobnost za sodelovanje v pravnem procesu bodisi (instituci-
onalno) pristojnost za izvrševanje pravno veljavnih dejanj. Na razumevanje
kompetence v vzgoji in izobraževanju, zlasti ko gre za področje poklicnega in
strokovnega izobraževanja, je pomembno vplival tudi pomen, ki ga ima ta po-
jem v managementu, kjer označuje lastnosti ali zmožnosti posameznika (po
nekaterih pojmovanjih lahko tudi organizacije), ki omogočajo čim bolj eko-
nomsko učinkovito pa tudi inovativno opravljanje delovnih nalog.
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
