Page 33 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 33
Koncept kompetence v različnih disciplinarnih 33
diskurzih
Kompetenca je eden od pomensko heterogenih pojmov, njegovo rabo je mo-
goče zaslediti v različnih disciplinarnih diskurzih, ne le na področjih druž-
boslovja in humanistike, pač pa tudi na področju naravoslovja: na področju
genetike npr. kompetenca pomeni določen stadij v življenjskem ciklusu ne-
ke bakterije, ko lahko veže in si prisvoji tujo DNK-molekulo, kar ji omogo-
ča transformacijo. Ali drugače, kompetentna celica je sposobnost neke celice
ali organizma, da pri genetski transformaciji sprejme DNK-molekulo (prim.
Waddington, 1940 in Thomas, 1955).
V humanističnem in družboslovnem teoretskem prostoru so se razvili vsaj
trije koncepti kompetence, ki različno učinkujejo v konkretnih znanstve-
nih, strokovnih ali ožje disciplinarnih diskurzih (prim. Štefanc, 2021): (a)
prvi koncept je uveljavljen v pravni teoriji, značilno zanj pa je razumevanje
kompetence kot institucionalne pristojnosti in opravilne sposobnosti; (b) dru-
ga konceptualizacija kompetenco razume kot inherentno zmožnost posa-
meznika, da proizvaja neomejeno število učinkov na podlagi omejenih ko-
gnitivno-epistemoloških sredstev; (c) tretji koncept pa kompetenco razume
kot zmožnost učinkovitega opravljanja operativnih delovnih nalog ter prila-
gajanja vsakokratnim partikularnim zahtevam in pričakovanjem trga dela.
V teoriji prava ima pojem kompetenca dva pomena: po eni strani označuje
institucionalno pristojnost (angl. competence), pristojno oblast; po drugi stra-
ni pa se nanaša na subjektivno sposobnost (angl. competency) posameznika
za pravno veljavno delovanje znotraj pravnih razmerij (Longyka, 2003, str.
132). Pri razumevanju kompetence kot pristojnosti gre torej za določilo insti-
tucije (neko pravno dejanje v tem smislu torej je ali ni v pristojnosti neke in-
stitucije), medtem ko je kompetenca kot sposobnost lastnost subjekta, ki
nastopa v pravnem procesu.
V drugi polovici prejšnjega stoletja se je pričel koncept kompetence uvel-
javljati na področju lingvistike, najprej kot del psiholingvistične teorije
Chomskega (1964; 1965). Chomsky, ki se v zgodnjih delih naslanja na teo-
rijo notranjih moči Wilhelma von Humboldta, ob tem razvija koncept slov-
nične kompetence. V eni prvih razprav, kjer uporabi ta pojem, zapiše (Chom-
sky, 1964, str. 51): »Na podlagi omejenih izkušenj z govornimi podatki vsak
normalen posameznik razvije popolno kompetenco za svoj materni jezik.
Gre za kompetenco, ki jo je mogoče [...] predstaviti kot sistem pravil, ki tvo-
rijo slovnico njegovega jezika.« V delu Aspects of the Theory of Syntax Chom-
sky (1965) koncept kompetence razvija dalje. Poimenuje jo jezikovna kom-
petenca in jo definira kot inherentno znanje jezika, ki ga postavi v razmerje
kompetenca
diskurzih
Kompetenca je eden od pomensko heterogenih pojmov, njegovo rabo je mo-
goče zaslediti v različnih disciplinarnih diskurzih, ne le na področjih druž-
boslovja in humanistike, pač pa tudi na področju naravoslovja: na področju
genetike npr. kompetenca pomeni določen stadij v življenjskem ciklusu ne-
ke bakterije, ko lahko veže in si prisvoji tujo DNK-molekulo, kar ji omogo-
ča transformacijo. Ali drugače, kompetentna celica je sposobnost neke celice
ali organizma, da pri genetski transformaciji sprejme DNK-molekulo (prim.
Waddington, 1940 in Thomas, 1955).
V humanističnem in družboslovnem teoretskem prostoru so se razvili vsaj
trije koncepti kompetence, ki različno učinkujejo v konkretnih znanstve-
nih, strokovnih ali ožje disciplinarnih diskurzih (prim. Štefanc, 2021): (a)
prvi koncept je uveljavljen v pravni teoriji, značilno zanj pa je razumevanje
kompetence kot institucionalne pristojnosti in opravilne sposobnosti; (b) dru-
ga konceptualizacija kompetenco razume kot inherentno zmožnost posa-
meznika, da proizvaja neomejeno število učinkov na podlagi omejenih ko-
gnitivno-epistemoloških sredstev; (c) tretji koncept pa kompetenco razume
kot zmožnost učinkovitega opravljanja operativnih delovnih nalog ter prila-
gajanja vsakokratnim partikularnim zahtevam in pričakovanjem trga dela.
V teoriji prava ima pojem kompetenca dva pomena: po eni strani označuje
institucionalno pristojnost (angl. competence), pristojno oblast; po drugi stra-
ni pa se nanaša na subjektivno sposobnost (angl. competency) posameznika
za pravno veljavno delovanje znotraj pravnih razmerij (Longyka, 2003, str.
132). Pri razumevanju kompetence kot pristojnosti gre torej za določilo insti-
tucije (neko pravno dejanje v tem smislu torej je ali ni v pristojnosti neke in-
stitucije), medtem ko je kompetenca kot sposobnost lastnost subjekta, ki
nastopa v pravnem procesu.
V drugi polovici prejšnjega stoletja se je pričel koncept kompetence uvel-
javljati na področju lingvistike, najprej kot del psiholingvistične teorije
Chomskega (1964; 1965). Chomsky, ki se v zgodnjih delih naslanja na teo-
rijo notranjih moči Wilhelma von Humboldta, ob tem razvija koncept slov-
nične kompetence. V eni prvih razprav, kjer uporabi ta pojem, zapiše (Chom-
sky, 1964, str. 51): »Na podlagi omejenih izkušenj z govornimi podatki vsak
normalen posameznik razvije popolno kompetenco za svoj materni jezik.
Gre za kompetenco, ki jo je mogoče [...] predstaviti kot sistem pravil, ki tvo-
rijo slovnico njegovega jezika.« V delu Aspects of the Theory of Syntax Chom-
sky (1965) koncept kompetence razvija dalje. Poimenuje jo jezikovna kom-
petenca in jo definira kot inherentno znanje jezika, ki ga postavi v razmerje
kompetenca
