Page 34 - Autor, S., Bijuklic, I., Štefanc, D., Žmavc. J. (ur.) (2023). Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi. Poskusna izdaja. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 34
do empirične, pragmatične jezikovne dejavnosti, pri čemer trdi, da kompe-
tence ni mogoče izenačiti z jezikovno dejavnostjo in da mora lingvistična te-
orija upoštevati temeljno distinkcijo med obema omenjenima konceptoma
– jezikovno kompetenco (angl. linguistic competence) in jezikovno dejavnost-
jo (angl. performance). Gre torej za predpostavko, da je vsaka objektivacija
kompetence, ki se kaže kot neka empirična dejavnost, nujno partikularna in
je kot taka lahko zgolj njen nepopoln odraz.
Na področjih ekonomije in zlasti managementa se začne koncept kompeten-
ce izrazito pojavljati v 80. letih prejšnjega stoletja. Tu zasledimo dve ključ-
ni značilnosti razumevanja kompetence: po eni strani redukcijo kompetence
na raven konkretnih operativnih dejavnosti, po drugi strani pa instrumental-
no razumevanje razmerja med znanjem in kompetentnostjo, ki vodi v margi-
nalizacijo domnevno neuporabnega znanja (Štefanc, 2021). Kohont (2005,
str. 35–36) pojasnjuje: »[Š]ele ko posameznik svoje zmožnosti (kombinacijo
znanja, sposobnosti in motivov) uspešno uporabi v določeni situaciji, lahko
govorimo o kompetencah.« Opredelitev kompetence kot kavzalno povezane
34 z uspešnim opravljanjem operativnih nalog je med drugim vodila tudi k skle-
pu, da jo je mogoče neposredno izmeriti. V tem naj bi bila tudi bistvena pred-
nost koncepta kompetence v teoriji in praksi managementa v primerjavi s
»tradicionalnim« preverjanjem »akademskih sposobnosti«: omogočala naj
bi namreč presojo učinkovitosti in delovne storilnosti (prim. McClelland in
Boyatzis, 1980). Ob razumevanju kompetence kot atributa posameznika se
je v teoriji menedžmenta uveljavila tudi raba tega pojma kot značilnosti or-
ganizacije. Kompetentna sta torej lahko oba: posameznik in organizacija, v
kateri je ta zaposlen (prim. Bergenhenegouwen idr., 1996), zaželena pa je si-
nergija obeh, ki naj bi zagotavljala tudi najoptimalnejše poslovne rezultate.
V osnovi imamo torej opraviti z dvema opredelitvama koncepta kompeten-
ce: kot pišeta Witt in Lehmann (2001), ju lahko poimenujemo internalna in
eksternalna opredelitev. Eksternalna definicija kompetence temelji na pred-
postavki, da obstaja vrsta nalog, zahtev ali rezultatov (N), ki jim mora posa-
meznik (ali skupina) zadostiti, pri čemer je »zmožnost za izpolnjevanje N«
(eksternalna) definicija kompetence. Internalna definicija kompetence pa
temelji na predpostavki o notranji strukturi in njenih lastnostih, katerih ak-
tivacija naj bi privedla do določenih (pričakovanih, logičnih) učinkov.
Civelli (1997), Delamare le Deist in Winterton (2005) ter Grzeda (2005), v
našem prostoru pa, denimo, Kohont (2005), v svojih razpravah tudi pou-
darjajo, da obstajajo bistvene razlike v konceptualizacijah kompetence glede
na geografski in kulturni prostor. Grzeda (2005) razliko med ameriškim in bri-
tanskim modelom pojasnjuje kot razliko med pojmovanjem kompetence kot
neodvisne (v ameriškem prostoru) in pojmovanjem le-te kot odvisne spre-
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
tence ni mogoče izenačiti z jezikovno dejavnostjo in da mora lingvistična te-
orija upoštevati temeljno distinkcijo med obema omenjenima konceptoma
– jezikovno kompetenco (angl. linguistic competence) in jezikovno dejavnost-
jo (angl. performance). Gre torej za predpostavko, da je vsaka objektivacija
kompetence, ki se kaže kot neka empirična dejavnost, nujno partikularna in
je kot taka lahko zgolj njen nepopoln odraz.
Na področjih ekonomije in zlasti managementa se začne koncept kompeten-
ce izrazito pojavljati v 80. letih prejšnjega stoletja. Tu zasledimo dve ključ-
ni značilnosti razumevanja kompetence: po eni strani redukcijo kompetence
na raven konkretnih operativnih dejavnosti, po drugi strani pa instrumental-
no razumevanje razmerja med znanjem in kompetentnostjo, ki vodi v margi-
nalizacijo domnevno neuporabnega znanja (Štefanc, 2021). Kohont (2005,
str. 35–36) pojasnjuje: »[Š]ele ko posameznik svoje zmožnosti (kombinacijo
znanja, sposobnosti in motivov) uspešno uporabi v določeni situaciji, lahko
govorimo o kompetencah.« Opredelitev kompetence kot kavzalno povezane
34 z uspešnim opravljanjem operativnih nalog je med drugim vodila tudi k skle-
pu, da jo je mogoče neposredno izmeriti. V tem naj bi bila tudi bistvena pred-
nost koncepta kompetence v teoriji in praksi managementa v primerjavi s
»tradicionalnim« preverjanjem »akademskih sposobnosti«: omogočala naj
bi namreč presojo učinkovitosti in delovne storilnosti (prim. McClelland in
Boyatzis, 1980). Ob razumevanju kompetence kot atributa posameznika se
je v teoriji menedžmenta uveljavila tudi raba tega pojma kot značilnosti or-
ganizacije. Kompetentna sta torej lahko oba: posameznik in organizacija, v
kateri je ta zaposlen (prim. Bergenhenegouwen idr., 1996), zaželena pa je si-
nergija obeh, ki naj bi zagotavljala tudi najoptimalnejše poslovne rezultate.
V osnovi imamo torej opraviti z dvema opredelitvama koncepta kompeten-
ce: kot pišeta Witt in Lehmann (2001), ju lahko poimenujemo internalna in
eksternalna opredelitev. Eksternalna definicija kompetence temelji na pred-
postavki, da obstaja vrsta nalog, zahtev ali rezultatov (N), ki jim mora posa-
meznik (ali skupina) zadostiti, pri čemer je »zmožnost za izpolnjevanje N«
(eksternalna) definicija kompetence. Internalna definicija kompetence pa
temelji na predpostavki o notranji strukturi in njenih lastnostih, katerih ak-
tivacija naj bi privedla do določenih (pričakovanih, logičnih) učinkov.
Civelli (1997), Delamare le Deist in Winterton (2005) ter Grzeda (2005), v
našem prostoru pa, denimo, Kohont (2005), v svojih razpravah tudi pou-
darjajo, da obstajajo bistvene razlike v konceptualizacijah kompetence glede
na geografski in kulturni prostor. Grzeda (2005) razliko med ameriškim in bri-
tanskim modelom pojasnjuje kot razliko med pojmovanjem kompetence kot
neodvisne (v ameriškem prostoru) in pojmovanjem le-te kot odvisne spre-
pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi
