Page 81 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Digitalizacija vzgoje in izobraževanja – priložnosti in pasti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023. Digitalna knjižnica, Dissertationes 46
P. 81
membnost utrjevanja osnovnega r ačunalniškega znanja pr i otrocih z lažjo motnjo ...
4. akcijski korak (1−2 uri):
S posameznim učencem smo opravili individualno refleksijo njegovega
dela in mu pomagali ugotoviti, kje je napredoval, na kaj mora biti še pozo-
ren in kaj lahko še izboljša.
Z učencem smo izdelali individualne sheme z elementi formativnega
spremljanja in vrednotenja in oblikovali smernice za nadaljnje delo.
Na osnovi prikaza in primerjave končnih ocen smo interpretirali na-
predek posameznega učenca. Pri pisanju so otroci v celoti napredovali. Ker
je večina vizualnih tipov (le dva od desetih sta slušna), jim je shema pred-
stavljala učni pripomoček in ta se je odlično obrestoval v času covida-19 in
dela za računalnikom. Kar nekaj učencev je shemo uporabljalo tudi v 6. in
7. razredu, dokler elementov niso ponotranjili in so jo lahko opustili.
V našem primeru se je usvajanje formativnega spremljanja in vredno-
tenja izkazalo za izredno pozitivno, saj so ga učenci usvojili ravno v času,
ko so najbolj potrebovali samokontrolo – v času pred epidemijo covida-19
oz. pouka na daljavo. Zapisali smo že, da smo imeli z računalniki veliko te-
žav, a vsaj otroci so vedeli, zakaj nekaj delamo in kako s pomočjo elemen-
tov merjenja ugotovijo, ali so na pravi poti.
Nalogo, ki so jo učenci dobili (prepis, odgovori na vprašanja, opis),
so morali formativno vrednotiti s pomočjo elementov merjenja. Pogosto
smo preko Zooma v skupini ali pa individualno preverili realnost njiho-
vega vrednotenja. Učenci so morali delo, skupaj s shemo, s pomočjo kate-
re so svoje znanje vrednotili, slikati in ga poslati učiteljici preko elektronske
pošte. To je zahtevalo nekaj osnovnega računalniškega znanja (slikanje s te-
lefonom, oblikovanje e-pošte in dodajanje priponke), s katerim pa so ime-
li naši otroci obilico težav.
Ko smo se po epidemiji vrnili v šolo, je bilo jasno, da bodo otroci na-
učeno hitro pozabili. Zato vsaj eno nalogo na teden dobijo na način, da jo
doma slikajo in jo pošljejo po e-pošti.
Pojavile so se nove težave: ena deklica je imela šolsko tablico in zdaj
tega doma ne more več početi; ena deklica se je preselila in na novi lokaciji
nima dostopa do interneta. Zato onidve to nalogo opravita zjutraj, pred po-
ukom v šoli, z mojimi aparati.
3. Zaključek
Med poletnimi počitnicami smo naredili še en preizkus: s tremi učenci smo
si po e-mailu pošiljali slike – in ti to še znajo. S tistimi, s katerimi tega nis-
81
4. akcijski korak (1−2 uri):
S posameznim učencem smo opravili individualno refleksijo njegovega
dela in mu pomagali ugotoviti, kje je napredoval, na kaj mora biti še pozo-
ren in kaj lahko še izboljša.
Z učencem smo izdelali individualne sheme z elementi formativnega
spremljanja in vrednotenja in oblikovali smernice za nadaljnje delo.
Na osnovi prikaza in primerjave končnih ocen smo interpretirali na-
predek posameznega učenca. Pri pisanju so otroci v celoti napredovali. Ker
je večina vizualnih tipov (le dva od desetih sta slušna), jim je shema pred-
stavljala učni pripomoček in ta se je odlično obrestoval v času covida-19 in
dela za računalnikom. Kar nekaj učencev je shemo uporabljalo tudi v 6. in
7. razredu, dokler elementov niso ponotranjili in so jo lahko opustili.
V našem primeru se je usvajanje formativnega spremljanja in vredno-
tenja izkazalo za izredno pozitivno, saj so ga učenci usvojili ravno v času,
ko so najbolj potrebovali samokontrolo – v času pred epidemijo covida-19
oz. pouka na daljavo. Zapisali smo že, da smo imeli z računalniki veliko te-
žav, a vsaj otroci so vedeli, zakaj nekaj delamo in kako s pomočjo elemen-
tov merjenja ugotovijo, ali so na pravi poti.
Nalogo, ki so jo učenci dobili (prepis, odgovori na vprašanja, opis),
so morali formativno vrednotiti s pomočjo elementov merjenja. Pogosto
smo preko Zooma v skupini ali pa individualno preverili realnost njiho-
vega vrednotenja. Učenci so morali delo, skupaj s shemo, s pomočjo kate-
re so svoje znanje vrednotili, slikati in ga poslati učiteljici preko elektronske
pošte. To je zahtevalo nekaj osnovnega računalniškega znanja (slikanje s te-
lefonom, oblikovanje e-pošte in dodajanje priponke), s katerim pa so ime-
li naši otroci obilico težav.
Ko smo se po epidemiji vrnili v šolo, je bilo jasno, da bodo otroci na-
učeno hitro pozabili. Zato vsaj eno nalogo na teden dobijo na način, da jo
doma slikajo in jo pošljejo po e-pošti.
Pojavile so se nove težave: ena deklica je imela šolsko tablico in zdaj
tega doma ne more več početi; ena deklica se je preselila in na novi lokaciji
nima dostopa do interneta. Zato onidve to nalogo opravita zjutraj, pred po-
ukom v šoli, z mojimi aparati.
3. Zaključek
Med poletnimi počitnicami smo naredili še en preizkus: s tremi učenci smo
si po e-mailu pošiljali slike – in ti to še znajo. S tistimi, s katerimi tega nis-
81
