Page 33 - Klaudija Šterman Ivančič in Urška Štremfel • Globalne kompetence slovenskih učencev in učenk: konceptualni in empirični vpogledi. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023. Digitalna knjižnica, Dissertationes 45
P. 33
Konceptualni okvir globalnih kompetenc
Razvoj globalnega izobraževanja
Čeprav je globalno izobraževanje pogosto razumljeno kot odziv na
intenziven proces globalizacije v zadnjih desetletjih, Appiah (2007), Mil-
ler (2013) in M. C. Nussbaum (1997) menijo, da začetek globalnega državl-
janstva sega v četrto stoletje pred našim štetjem, ko je Diogen, grški filozof,
eden od začetnikov kinizma, razglasil »Jaz sem državljan sveta«. Pojasn-
jujejo, da so v tretjem stoletju pred našim štetjem idejo razvili stoiki in jo
postavili v središče svojega programa izobraževanja. Stoiki so izhajali iz
prepričanja, da je človek prvotno zvest moralni skupnosti vseh ljudi, in ne
vladi.
N. Santamaría-Cárdaba in drugi (2021) menijo, da so bili pomembni
koraki v razvoju globalnega izobraževanja narejeni v obdobju kolonializ-
ma, ki ga umeščajo v obdobje od leta 1870 do 1914, in postkolonializma ozi-
roma dekolonizacije, ko sta bili izpostavljeni problematika t. i. tretjega sve-
ta ter potreba po skupnem mednarodnem sodelovanju.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja so pobude za globalno izobraže-
vanje v duhu strahu pred fašizmom in grožnjami demokraciji prihajale tudi
s strani nacionalnih javnopolitičnih odločevalcev. Bourn (2020) tako kot
ponovni začetek globalnega izobraževanja opredeljuje obdobje med prvo
in drugo svetovno vojno ter vzpostavitev Organizacije združenih narodov
leta 1945 z namero po spodbujanju zaščite človekovih pravic, zagotavljanja
33
Razvoj globalnega izobraževanja
Čeprav je globalno izobraževanje pogosto razumljeno kot odziv na
intenziven proces globalizacije v zadnjih desetletjih, Appiah (2007), Mil-
ler (2013) in M. C. Nussbaum (1997) menijo, da začetek globalnega državl-
janstva sega v četrto stoletje pred našim štetjem, ko je Diogen, grški filozof,
eden od začetnikov kinizma, razglasil »Jaz sem državljan sveta«. Pojasn-
jujejo, da so v tretjem stoletju pred našim štetjem idejo razvili stoiki in jo
postavili v središče svojega programa izobraževanja. Stoiki so izhajali iz
prepričanja, da je človek prvotno zvest moralni skupnosti vseh ljudi, in ne
vladi.
N. Santamaría-Cárdaba in drugi (2021) menijo, da so bili pomembni
koraki v razvoju globalnega izobraževanja narejeni v obdobju kolonializ-
ma, ki ga umeščajo v obdobje od leta 1870 do 1914, in postkolonializma ozi-
roma dekolonizacije, ko sta bili izpostavljeni problematika t. i. tretjega sve-
ta ter potreba po skupnem mednarodnem sodelovanju.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja so pobude za globalno izobraže-
vanje v duhu strahu pred fašizmom in grožnjami demokraciji prihajale tudi
s strani nacionalnih javnopolitičnih odločevalcev. Bourn (2020) tako kot
ponovni začetek globalnega izobraževanja opredeljuje obdobje med prvo
in drugo svetovno vojno ter vzpostavitev Organizacije združenih narodov
leta 1945 z namero po spodbujanju zaščite človekovih pravic, zagotavljanja
33
