Page 90 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 90
niso del kurikula, ampak so prisotni v širšem ali ožjem nepos-
rednem učnem okolju (npr. prvi jeziki učencev). Namen takšne
ponudbe je ne samo zagotoviti raznolikost izbire učnih predme-
tov in s tem večjezičnost posameznega učenca (z različnimi, tudi
samo delnimi sporazumevalnimi zmožnostmi v posameznih je-
zikih), ampak tudi višjo jezikovno in medkulturno ozaveščenost.
(Bela knjiga, 2011, str. 34-35)
Čeprav gre zgolj za štiri omembe, so te nadvse tehtne in bi lahko pome-
nile ustrezen sistemski okvir za delovanje šolstva na področju večjezičnosti.
Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018
omenja pojem večjezičnost 12-krat, v različnih oblikah (večjezi-) pa se be-
seda pojavlja 44-krat. Spodbujanje funkcionalne večjezičnosti je v Resoluci-
ji 2014-2018 navedeno kot ena od prednostnih usmeritev slovenske jezikov-
ne politike, eden od njenih ciljev pa je bil zdaj že vsesplošno znano načelo
M+2, ki izhaja iz Akcijskega načrta jezikovne politike EU za obdobje 2004-
2006 (Evropska komisija, 2003, Skela in Sešek, 2012), torej kompetenten
uporabnik slovenščine kot J1, ki bi poleg tega obvladal še dva (dodatna) je-
zika (EU) kot TJ (glej Resolucija 2014-2018, točka 2.1.1).
Na podlagi omenjene Resolucije so bili nato sprejeti različni Akcijski
načrti, nas bo zanimal zgolj tisti za jezikovno izobraževanje. V Akcijskem
načrtu za jezikovno izobraževanje (2015) se večjezičnost omenja na več mes-
tih, in sicer med Splošnimi cilji in ukrepi kot 4. cilj. Zapisan je kot »Večjezič-
na in medkulturno ozaveščenost«, ki naj bi ga med leti 2015 in 2018 realizirali
v obliki pripravljenih gradiv in učnih vsebin s področja večjezičnosti in
medkulturne komunikacije. Nadalje se večjezičnost pojavlja v razdelku 1
Slovenščina kot prvi jezik v Republiki Sloveniji, in sicer je zajeta v delu »ob-
veščanje in izobraževanja učiteljev« pod točko 1.3 (prav tam, str. 10), pove-
zuje pa se tudi z razdelkom 3, vezanim na Slovenščino v zamejstvu; obakrat
je poudarek na osveščanju in opolnomočenju učiteljev. Nato je v razdelku
4 Jezik manjšin in priseljencev v Republiki Sloveniji (prav tam, str. 33) nave-
deno, da je promocija večjezičnosti eno izmed področij, za katere so pred-
videni različni ukrepi. V tabeli, ki sledi, pa (prav tam, str. 36) je nato pred-
stavljeno, da se bo posebna pozornost namenila promociji učenja jezikov
etničnih skupnosti v obliki fakultativnih predmetov, promociji učenja ma-
džarščine in italijanščine zunaj narodno mešanega območja, promociji iz-
birnega predmeta »Romska kultura«. Poglavje, namenjeno tujim jezikom,
termina večjezičnost sicer neposredno ne omenja, so pa vsi cilji tesno po-
vezani z večjezičnostjo. Akcijski načrt predvideva tudi sistemsko ureditev
90
rednem učnem okolju (npr. prvi jeziki učencev). Namen takšne
ponudbe je ne samo zagotoviti raznolikost izbire učnih predme-
tov in s tem večjezičnost posameznega učenca (z različnimi, tudi
samo delnimi sporazumevalnimi zmožnostmi v posameznih je-
zikih), ampak tudi višjo jezikovno in medkulturno ozaveščenost.
(Bela knjiga, 2011, str. 34-35)
Čeprav gre zgolj za štiri omembe, so te nadvse tehtne in bi lahko pome-
nile ustrezen sistemski okvir za delovanje šolstva na področju večjezičnosti.
Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018
omenja pojem večjezičnost 12-krat, v različnih oblikah (večjezi-) pa se be-
seda pojavlja 44-krat. Spodbujanje funkcionalne večjezičnosti je v Resoluci-
ji 2014-2018 navedeno kot ena od prednostnih usmeritev slovenske jezikov-
ne politike, eden od njenih ciljev pa je bil zdaj že vsesplošno znano načelo
M+2, ki izhaja iz Akcijskega načrta jezikovne politike EU za obdobje 2004-
2006 (Evropska komisija, 2003, Skela in Sešek, 2012), torej kompetenten
uporabnik slovenščine kot J1, ki bi poleg tega obvladal še dva (dodatna) je-
zika (EU) kot TJ (glej Resolucija 2014-2018, točka 2.1.1).
Na podlagi omenjene Resolucije so bili nato sprejeti različni Akcijski
načrti, nas bo zanimal zgolj tisti za jezikovno izobraževanje. V Akcijskem
načrtu za jezikovno izobraževanje (2015) se večjezičnost omenja na več mes-
tih, in sicer med Splošnimi cilji in ukrepi kot 4. cilj. Zapisan je kot »Večjezič-
na in medkulturno ozaveščenost«, ki naj bi ga med leti 2015 in 2018 realizirali
v obliki pripravljenih gradiv in učnih vsebin s področja večjezičnosti in
medkulturne komunikacije. Nadalje se večjezičnost pojavlja v razdelku 1
Slovenščina kot prvi jezik v Republiki Sloveniji, in sicer je zajeta v delu »ob-
veščanje in izobraževanja učiteljev« pod točko 1.3 (prav tam, str. 10), pove-
zuje pa se tudi z razdelkom 3, vezanim na Slovenščino v zamejstvu; obakrat
je poudarek na osveščanju in opolnomočenju učiteljev. Nato je v razdelku
4 Jezik manjšin in priseljencev v Republiki Sloveniji (prav tam, str. 33) nave-
deno, da je promocija večjezičnosti eno izmed področij, za katere so pred-
videni različni ukrepi. V tabeli, ki sledi, pa (prav tam, str. 36) je nato pred-
stavljeno, da se bo posebna pozornost namenila promociji učenja jezikov
etničnih skupnosti v obliki fakultativnih predmetov, promociji učenja ma-
džarščine in italijanščine zunaj narodno mešanega območja, promociji iz-
birnega predmeta »Romska kultura«. Poglavje, namenjeno tujim jezikom,
termina večjezičnost sicer neposredno ne omenja, so pa vsi cilji tesno po-
vezani z večjezičnostjo. Akcijski načrt predvideva tudi sistemsko ureditev
90
