Page 89 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 89
mreža za promocijo večjezičnosti kot sistemska rešitev ...
sameznikov kot v veliki meri od sistemskih rešitev oziroma jezikovne poli-
tike posamezne države.
2. Večjezičnost in raznojezičnost v luči uradnih dokumentov
Na začetku poglejmo, v katerih uradnih dokumentih, povezanih z uče-
njem in poučevanjem jezikov v Sloveniji, se pojavljata pojma večjezičnost
in raznojezičnost ter kako sta opredeljena in kaj zajemata. Raziskavo smo
časovno omejili na zadnjih 10 let, na ta način smo vanjo lahko vključili tudi
nekaj temeljnih dokumentov – med drugim zadnjo Belo knjigo o vzgoji in
izobraževanju v RS in slovenski prevod Skupnega evropskega referenčnega
okvira za jezike (SEJO), ki sta oba izšla leta 2011.
Skupni evropski referenčni okvir – SEJO (2011), je dokument, ki je naj-
bolj zaznamoval učenje in poučevanje tujih jezikov v Evropi v zadnjih dveh
desetletjih. Od njegovega izida v angleščini leta 2001 mineva 20 let. SEJO
opiše večjezičnost kot »znanje več jezikov ali soobstoj različnih jezikov v
neki družbi.« (str. 26). Večjezičnost se torej nanaša na posameznikova zna-
nja različnih jezikov, pri tem se vsak posamezni jezik dojema kot samostoj-
no enoto, prisotnost različnih jezikov v skupnosti pa je nujna posledica po-
sameznikovega znanja jezikov in njegovega sobivanja z drugimi.
Raznojezičnost pa po drugi strani predstavlja »celovit posameznikov
jezikovni repertoar, sestavljen tudi iz najmanjših jezikovnih drobcev po-
sameznih jezikov.« SEJO (2011, str. 9). V ospredju tako ni več samo visoko
razvita tujejezikovna zmožnost v posameznih jezikih, ampak sporazume-
valna zmožnost posameznika, ki jo zaznamujejo »celotno znanje in izku-
šnje z jezikom ter v kateri se vsi jeziki povezujejo in medsebojno delujejo.«
(prav tam, str. 26).
V nadaljevanju smo nato po dokumentih iskali oba pojma in njune
različice (npr. večjezi-). V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v RS se po-
jem večjezičnost (z izpeljanko) pojavi skupaj štirikrat v poglavju Tuji jeziki:
Večjezičnost je eno od načel delovanja sodobne družbe in temelj
strpnosti med narodi in jezikovnimi skupnostmi ter hkrati najza-
nesljivejša pot k udejanjanju medkulturnosti, ki se izraža v razu-
mevanju in spoštovanju različnosti in drugačnosti. Večjezičnost
hkrati vsakemu posamezniku ponuja več možnosti na trgu dela
v širšem evropskem in svetovnem merilu. /…/ Ponudba jezikov
na šoli naj več jezikov, pouk jezikov pa na ustrezen način (z med-
kulturnim in večjezičnim ozaveščanjem) vključuje tudi jezike, ki
89
sameznikov kot v veliki meri od sistemskih rešitev oziroma jezikovne poli-
tike posamezne države.
2. Večjezičnost in raznojezičnost v luči uradnih dokumentov
Na začetku poglejmo, v katerih uradnih dokumentih, povezanih z uče-
njem in poučevanjem jezikov v Sloveniji, se pojavljata pojma večjezičnost
in raznojezičnost ter kako sta opredeljena in kaj zajemata. Raziskavo smo
časovno omejili na zadnjih 10 let, na ta način smo vanjo lahko vključili tudi
nekaj temeljnih dokumentov – med drugim zadnjo Belo knjigo o vzgoji in
izobraževanju v RS in slovenski prevod Skupnega evropskega referenčnega
okvira za jezike (SEJO), ki sta oba izšla leta 2011.
Skupni evropski referenčni okvir – SEJO (2011), je dokument, ki je naj-
bolj zaznamoval učenje in poučevanje tujih jezikov v Evropi v zadnjih dveh
desetletjih. Od njegovega izida v angleščini leta 2001 mineva 20 let. SEJO
opiše večjezičnost kot »znanje več jezikov ali soobstoj različnih jezikov v
neki družbi.« (str. 26). Večjezičnost se torej nanaša na posameznikova zna-
nja različnih jezikov, pri tem se vsak posamezni jezik dojema kot samostoj-
no enoto, prisotnost različnih jezikov v skupnosti pa je nujna posledica po-
sameznikovega znanja jezikov in njegovega sobivanja z drugimi.
Raznojezičnost pa po drugi strani predstavlja »celovit posameznikov
jezikovni repertoar, sestavljen tudi iz najmanjših jezikovnih drobcev po-
sameznih jezikov.« SEJO (2011, str. 9). V ospredju tako ni več samo visoko
razvita tujejezikovna zmožnost v posameznih jezikih, ampak sporazume-
valna zmožnost posameznika, ki jo zaznamujejo »celotno znanje in izku-
šnje z jezikom ter v kateri se vsi jeziki povezujejo in medsebojno delujejo.«
(prav tam, str. 26).
V nadaljevanju smo nato po dokumentih iskali oba pojma in njune
različice (npr. večjezi-). V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v RS se po-
jem večjezičnost (z izpeljanko) pojavi skupaj štirikrat v poglavju Tuji jeziki:
Večjezičnost je eno od načel delovanja sodobne družbe in temelj
strpnosti med narodi in jezikovnimi skupnostmi ter hkrati najza-
nesljivejša pot k udejanjanju medkulturnosti, ki se izraža v razu-
mevanju in spoštovanju različnosti in drugačnosti. Večjezičnost
hkrati vsakemu posamezniku ponuja več možnosti na trgu dela
v širšem evropskem in svetovnem merilu. /…/ Ponudba jezikov
na šoli naj več jezikov, pouk jezikov pa na ustrezen način (z med-
kulturnim in večjezičnim ozaveščanjem) vključuje tudi jezike, ki
89
