Page 80 - Karmen Pižorn, Alja Lipavic Oštir in Janja Žmavc, ur. • Obrazi več-/raznojezičnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 44
P. 80
se zunaj šole niso učili nobenega tujega jezika. Medtem ko smo pri vzpo-
redni raziskavi opazili, da je rezultat pri učencih višji, in sicer 40 %. Pri tem
je nujno upoštevati, da so učenci precej mlajši od staršev, zato so imeli ve-
liko manj možnosti za učenje izven šole. Izmed staršev, ki so se zunaj šole
učili tujih jezikov, je bilo največ odgovorov za angleščino, in sicer (31,8 %),
učili pa so se tudi drugih jezikov, kot so na primer nemščina (27,2 %), itali-
janščina (13,5 %), hrvaščina (8,7 %), španščina (8 %), francoščina (6,5 %), tudi
slovenščina (6 %) itn. Ugotovimo lahko, da so jeziki, ki se jih oziroma so se
jih učili starši zunaj šolskega prostora, podobni tistim, ki se jih učenci uči-
jo tudi danes. Oboji v največjem številu poročajo o angleščini in sosedskih
jezikih, hkrati pa se pojavi tudi velik nabor drugih jezikov. V prihodnosti
je treba raziskati, koliko je določena šolska skupnost ozaveščena o jezikih,
ki so se jih učili njihovi kolegi oziroma sošolci. Sistematično spodbujanje in
informiranje o jezikih, ki jih skupnost pozna/se jih uči/zna, bi lahko nav-
dušilo preostale deležnike za vključevanje v jezikovno učenje, hkrati pa bi
jezikovno znanje pridobilo tudi na statusu in dodani vrednosti skupnosti
in njenih deležnikov.
V raziskavi se je izkazalo tudi, da dve tretjini staršev ne obiščeta nobe-
nega tujega okolja, da bi se tam izpopolnjevali pri učenju lokalnega jezika.
Na vprašanje, ali so anketirani starši kdaj v kateri državi bivali več kot 14
dni skupaj in se tam učili lokalnega jezika, je kar 67,7 % odgovorilo nikal-
no. Ta podatek kaže, da je učenja jezika v skupnosti, v kateri se jezika uči-
mo skupaj s kulturo in resničnim življenjem, še zelo malo. Glede jezikov so
na prvih treh mestih angleščina, nemščina in italijanščina. So pa posame-
zni odgovori tudi za druge jezike, vse od evropskih do azijskih. Kot vzrok
za bivanje v tujini so se najpogosteje pojavljali odgovori, povezani s poto-
vanji oziroma preživljanjem počitnic v določeni državi (13,4 %), kar seveda
pomeni, da se je jezikovno učenje odvijalo v neformalnem učnem prosto-
ru. Le 6,9 % sodelujočih je navedlo, da je bilo njihovo bivanje v tujini veza-
no na obiskovanje jezikovnega tečaja, 7 % pa je navedlo študij oziroma štu-
dijsko izmenjavo. Take izkušnje bi bilo treba večkrat predstaviti v šolskih
prostorih oziroma prostorih lokalne skupnosti, v šolskih in lokalnih medi-
jih in tako z dobrimi praksami spodbujati mlade, da se tudi sami podajo
na to pot. Tako neformalno kot formalno učenje jezika v avtentičnem oko-
lju prinaša določene rezultate. Lahko pa domnevamo, da bodo učenci učin-
koviteje usvajali tuji/drugi jezik v avtentičnem okolju, če bodo predhodno
usvojili metajezikovne zmožnosti oziroma vsaj delno usvojili raznojezič-
no zmožnost. Hkrati pa je tudi v šolskem prostoru in družbi nasploh po-
80
redni raziskavi opazili, da je rezultat pri učencih višji, in sicer 40 %. Pri tem
je nujno upoštevati, da so učenci precej mlajši od staršev, zato so imeli ve-
liko manj možnosti za učenje izven šole. Izmed staršev, ki so se zunaj šole
učili tujih jezikov, je bilo največ odgovorov za angleščino, in sicer (31,8 %),
učili pa so se tudi drugih jezikov, kot so na primer nemščina (27,2 %), itali-
janščina (13,5 %), hrvaščina (8,7 %), španščina (8 %), francoščina (6,5 %), tudi
slovenščina (6 %) itn. Ugotovimo lahko, da so jeziki, ki se jih oziroma so se
jih učili starši zunaj šolskega prostora, podobni tistim, ki se jih učenci uči-
jo tudi danes. Oboji v največjem številu poročajo o angleščini in sosedskih
jezikih, hkrati pa se pojavi tudi velik nabor drugih jezikov. V prihodnosti
je treba raziskati, koliko je določena šolska skupnost ozaveščena o jezikih,
ki so se jih učili njihovi kolegi oziroma sošolci. Sistematično spodbujanje in
informiranje o jezikih, ki jih skupnost pozna/se jih uči/zna, bi lahko nav-
dušilo preostale deležnike za vključevanje v jezikovno učenje, hkrati pa bi
jezikovno znanje pridobilo tudi na statusu in dodani vrednosti skupnosti
in njenih deležnikov.
V raziskavi se je izkazalo tudi, da dve tretjini staršev ne obiščeta nobe-
nega tujega okolja, da bi se tam izpopolnjevali pri učenju lokalnega jezika.
Na vprašanje, ali so anketirani starši kdaj v kateri državi bivali več kot 14
dni skupaj in se tam učili lokalnega jezika, je kar 67,7 % odgovorilo nikal-
no. Ta podatek kaže, da je učenja jezika v skupnosti, v kateri se jezika uči-
mo skupaj s kulturo in resničnim življenjem, še zelo malo. Glede jezikov so
na prvih treh mestih angleščina, nemščina in italijanščina. So pa posame-
zni odgovori tudi za druge jezike, vse od evropskih do azijskih. Kot vzrok
za bivanje v tujini so se najpogosteje pojavljali odgovori, povezani s poto-
vanji oziroma preživljanjem počitnic v določeni državi (13,4 %), kar seveda
pomeni, da se je jezikovno učenje odvijalo v neformalnem učnem prosto-
ru. Le 6,9 % sodelujočih je navedlo, da je bilo njihovo bivanje v tujini veza-
no na obiskovanje jezikovnega tečaja, 7 % pa je navedlo študij oziroma štu-
dijsko izmenjavo. Take izkušnje bi bilo treba večkrat predstaviti v šolskih
prostorih oziroma prostorih lokalne skupnosti, v šolskih in lokalnih medi-
jih in tako z dobrimi praksami spodbujati mlade, da se tudi sami podajo
na to pot. Tako neformalno kot formalno učenje jezika v avtentičnem oko-
lju prinaša določene rezultate. Lahko pa domnevamo, da bodo učenci učin-
koviteje usvajali tuji/drugi jezik v avtentičnem okolju, če bodo predhodno
usvojili metajezikovne zmožnosti oziroma vsaj delno usvojili raznojezič-
no zmožnost. Hkrati pa je tudi v šolskem prostoru in družbi nasploh po-
80
