Page 67 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: učenje in poučevanje na daljavo - izkušnje, problemi, perspektive. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 43
P. 67
https://w w w.doi.org/10.32320/978-961-270-343-1.67-79
Pouk slovenščine v Furlaniji - Julijski krajini
med epidemijo covida-19: raziskovalna
spoznanja in metodološki okvir za pripravo
gradiv
Maja Melinc Mlekuž
1 Uvod
Na naselitvenem območju slovenske narodne in jezikovne skupnosti v
Italiji se že od druge polovice prejšnjega stoletja, predvsem pa od vključitve
Slovenije v Evropsko unijo in v šengenski prostor, razvija trend vključeva-
nja otrok iz neslovensko oz. italijansko govorečih družin v vzgojno-izobra-
ževalne zavode s slovenskim učnim jezikom v Italiji in zanimanje za dvo-
jezično vzgojo (Baloh, 2012; Bogatec, 2015, 2021; Brezigar, 2019, 2021; Grgič,
2017, 2019; Jagodic, 2013, 2019; Melinc Mlekuž, 2016, 2019; Mezgec, 2021).
Vključevanje vedno večjega števila otrok, ki ob vpisu v slovenski vrtec ali
šolo ne poznajo slovenskega jezika, je privedlo do novih didaktično-me-
todičnih izzivov. Povečala se je sicer integracija slovenske skupnosti z ve-
činskim prebivalstvom, izboljšala se je tudi stopnja medkulturnih odnosov
(Jagodic, 2013, 2019), hkrati pa se je izkazala tudi potreba po novem jezikov-
nem modelu in didaktičnem gradivu za pouk slovenščine v jezikovno hete-
rogenih razredih. Iz avtoričinega opazovanja v večletni pedagoški praksi v
šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji izhaja, da prihaja med slovensko
govorečimi starši in starši, ki niso govorci slovenščine, do vedno večjega
razkoraka glede pričakovane zahtevnosti pouka slovenščine in jezikovne
zmožnosti otrok. Ob tem se, zlasti po izkušnji pouka na daljavo med epide-
mijo covida-19, pojavlja vprašanje, ali je neslovensko oz. italijansko govo-
rečim družinam zagotovljena dovolj strokovna pedagoška opora, da se bo
trend zanimanja za slovenske šole nadaljeval tudi v prihodnje.
67
Pouk slovenščine v Furlaniji - Julijski krajini
med epidemijo covida-19: raziskovalna
spoznanja in metodološki okvir za pripravo
gradiv
Maja Melinc Mlekuž
1 Uvod
Na naselitvenem območju slovenske narodne in jezikovne skupnosti v
Italiji se že od druge polovice prejšnjega stoletja, predvsem pa od vključitve
Slovenije v Evropsko unijo in v šengenski prostor, razvija trend vključeva-
nja otrok iz neslovensko oz. italijansko govorečih družin v vzgojno-izobra-
ževalne zavode s slovenskim učnim jezikom v Italiji in zanimanje za dvo-
jezično vzgojo (Baloh, 2012; Bogatec, 2015, 2021; Brezigar, 2019, 2021; Grgič,
2017, 2019; Jagodic, 2013, 2019; Melinc Mlekuž, 2016, 2019; Mezgec, 2021).
Vključevanje vedno večjega števila otrok, ki ob vpisu v slovenski vrtec ali
šolo ne poznajo slovenskega jezika, je privedlo do novih didaktično-me-
todičnih izzivov. Povečala se je sicer integracija slovenske skupnosti z ve-
činskim prebivalstvom, izboljšala se je tudi stopnja medkulturnih odnosov
(Jagodic, 2013, 2019), hkrati pa se je izkazala tudi potreba po novem jezikov-
nem modelu in didaktičnem gradivu za pouk slovenščine v jezikovno hete-
rogenih razredih. Iz avtoričinega opazovanja v večletni pedagoški praksi v
šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji izhaja, da prihaja med slovensko
govorečimi starši in starši, ki niso govorci slovenščine, do vedno večjega
razkoraka glede pričakovane zahtevnosti pouka slovenščine in jezikovne
zmožnosti otrok. Ob tem se, zlasti po izkušnji pouka na daljavo med epide-
mijo covida-19, pojavlja vprašanje, ali je neslovensko oz. italijansko govo-
rečim družinam zagotovljena dovolj strokovna pedagoška opora, da se bo
trend zanimanja za slovenske šole nadaljeval tudi v prihodnje.
67
