Page 29 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: učenje in poučevanje na daljavo - izkušnje, problemi, perspektive. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 43
P. 29
poučevanje in motivacija za br anje: r azlike po spolu in izobr aževalnem progr amu
na tem področju niso ugotovile značilnih razlik med spoloma (e. g. Belle,
1989; Shulman, 1993). Razlog je morda v tem, da se socialni vidik opore v
raziskavi PISA bolj nanaša na instrumentalno oporo oz. pomoč pri pouku
slovenščine, ki pa jo dekleta, ki v povprečju na področju bralne pismenosti
dosegajo višje rezultate, tudi manj potrebujejo.
Na področju ugotavljanja razlik v različnih vidikih poučevanja med
izobraževalnimi programi rezultati kažejo, da do največjih razlik v ocenah
prihaja med dijaki in dijakinjami, ki obiskujejo gimnazijske programe, in
dijaki ter dijakinjami, ki obiskujejo programe srednjega poklicnega izobra-
ževanja. Ta rezultat je skladen s predhodnimi sekundarnimi študijami po-
datkov raziskave PISA (Puklek Levpušček et al., 2012; Puklek Levpušček in
Šterman Ivančič, 2013), kjer so se prav tako potrdile tovrstne razlike med
izobraževalnimi programi na različnih področjih učnega procesa, vedenja,
motivacije in učnih dosežkov. Rezultati pričujoče študije so pokazali, da so
dijaki in dijakinje, ki obiskujejo gimnazijske programe, v primerjavi z vrst
niki, ki obiskujejo programe srednjega poklicnega izobraževanja, svoje uči-
telje slovenščine v povprečju višje ocenili na področju učiteljevega zaupanja
v njihove spretnosti in razumevanja njihovega procesa učenja ter discipli-
ne v razredu in učiteljevega navdušenja pri poučevanju slovenščine, poro-
čali pa so tudi o značilno višji notranji motivaciji za branje. Dijaki in di-
jakinje, ki obiskujejo programe srednjega poklicnega izobraževanja, pa so
svoje učitelje slovenščine v povprečju višje ocenili na postavkah, ki se nana-
šajo na učiteljevo socialno-čustveno oporo pri pouku slovenščine, indivi-
dualni pristop in pomoč pri poučevanju, zastavljanju jasnih učnih ciljev in
povratne informacije. Rezultati kažejo na to, da učitelji, ki poučujejo v pro-
gramih srednjega poklicnega izobraževanja, več časa namenjajo individu-
alnemu pristopu, pomoči, zastavljanju jasnih učnih ciljev in podajanju po-
vratne informacije pri pouku slovenščine, kar je skladno s študijami (e. g.
Daniels in Arapostathis, 2005; Gregory et al., 2010; Grotevant, 1998; Wen-
tzel, 2012; Wentzel et al., 2015), ki so potrdile, da dijaki, ki obiskujejo gim-
nazijo, kot opornega učitelja pojmujejo nekoga, ki jih spodbuja k novim
izzivom in sodelovanju v razredu, medtem ko se dijakom, ki so vključe-
ni v srednje ali nižje poklicno izobraževanje, zdi pomembneje, da je uči-
telj prijazen, pravičen, snov razlaga na razumljiv način ter je tudi sposoben
vzdrževati disciplino v razredu. Grotevant (1998) meni tudi, da učenci z ve-
čjimi primanjkljaji na področju socialno-ekonomskih razmer v družini in
opornih odnosov v družinskem okolju pogosteje poiščejo oporo v šolskem
okolju, tudi pri učiteljih, pri čemer se ta opora pogosto nanaša na instru-
29
na tem področju niso ugotovile značilnih razlik med spoloma (e. g. Belle,
1989; Shulman, 1993). Razlog je morda v tem, da se socialni vidik opore v
raziskavi PISA bolj nanaša na instrumentalno oporo oz. pomoč pri pouku
slovenščine, ki pa jo dekleta, ki v povprečju na področju bralne pismenosti
dosegajo višje rezultate, tudi manj potrebujejo.
Na področju ugotavljanja razlik v različnih vidikih poučevanja med
izobraževalnimi programi rezultati kažejo, da do največjih razlik v ocenah
prihaja med dijaki in dijakinjami, ki obiskujejo gimnazijske programe, in
dijaki ter dijakinjami, ki obiskujejo programe srednjega poklicnega izobra-
ževanja. Ta rezultat je skladen s predhodnimi sekundarnimi študijami po-
datkov raziskave PISA (Puklek Levpušček et al., 2012; Puklek Levpušček in
Šterman Ivančič, 2013), kjer so se prav tako potrdile tovrstne razlike med
izobraževalnimi programi na različnih področjih učnega procesa, vedenja,
motivacije in učnih dosežkov. Rezultati pričujoče študije so pokazali, da so
dijaki in dijakinje, ki obiskujejo gimnazijske programe, v primerjavi z vrst
niki, ki obiskujejo programe srednjega poklicnega izobraževanja, svoje uči-
telje slovenščine v povprečju višje ocenili na področju učiteljevega zaupanja
v njihove spretnosti in razumevanja njihovega procesa učenja ter discipli-
ne v razredu in učiteljevega navdušenja pri poučevanju slovenščine, poro-
čali pa so tudi o značilno višji notranji motivaciji za branje. Dijaki in di-
jakinje, ki obiskujejo programe srednjega poklicnega izobraževanja, pa so
svoje učitelje slovenščine v povprečju višje ocenili na postavkah, ki se nana-
šajo na učiteljevo socialno-čustveno oporo pri pouku slovenščine, indivi-
dualni pristop in pomoč pri poučevanju, zastavljanju jasnih učnih ciljev in
povratne informacije. Rezultati kažejo na to, da učitelji, ki poučujejo v pro-
gramih srednjega poklicnega izobraževanja, več časa namenjajo individu-
alnemu pristopu, pomoči, zastavljanju jasnih učnih ciljev in podajanju po-
vratne informacije pri pouku slovenščine, kar je skladno s študijami (e. g.
Daniels in Arapostathis, 2005; Gregory et al., 2010; Grotevant, 1998; Wen-
tzel, 2012; Wentzel et al., 2015), ki so potrdile, da dijaki, ki obiskujejo gim-
nazijo, kot opornega učitelja pojmujejo nekoga, ki jih spodbuja k novim
izzivom in sodelovanju v razredu, medtem ko se dijakom, ki so vključe-
ni v srednje ali nižje poklicno izobraževanje, zdi pomembneje, da je uči-
telj prijazen, pravičen, snov razlaga na razumljiv način ter je tudi sposoben
vzdrževati disciplino v razredu. Grotevant (1998) meni tudi, da učenci z ve-
čjimi primanjkljaji na področju socialno-ekonomskih razmer v družini in
opornih odnosov v družinskem okolju pogosteje poiščejo oporo v šolskem
okolju, tudi pri učiteljih, pri čemer se ta opora pogosto nanaša na instru-
29
