Page 145 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: učenje in poučevanje na daljavo - izkušnje, problemi, perspektive. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2022. Digitalna knjižnica, Dissertationes 43
P. 145
zagotavljanje socialne vključenosti v izobr aževanju na podlagi dobr ih pr aks ...
ne naravnanosti s strani deležnikov. Omenjeno velja tudi za ostala področja
izobraževanja in tudi širše, saj morajo biti politike sprejete in udejanjene s
strani tistih, katerih položaj se z njimi ureja.
Pri poskusih prenosa dobrih praks iz drugih nacionalnih okolij pa je
potrebna preudarnost, saj uspešnost dobre prakse v enem nacionalnem
kontekstu še ne pomeni njene uspešnosti v drugem. Zavedati se je treba, da
zgledovanje kljub temu, da pomeni opazovanje in učenje od drugih, ni zgolj
posnemanje drugih. Njegov namen je privzeti in prilagoditi uspešne strate-
gije v lastni državi. Če so primeri dobre prakse iztrgani iz konteksta in me-
hansko uporabljeni, obstaja tveganje, da ne bodo prinesli želenih rezultatov
(Radaelli, 2004). V dobrih praksah namreč obstajajo elementi, ki ne morejo
biti preneseni iz ene države v drugo brez upoštevanja institucionalne pod-
lage, državne tradicije in prevladujoče pravne kulture (Radaelli, 2004: 27).
Prav tako pa je treba upoštevati, da gre v okviru projekta STAIRS za rela-
tivno ozek nabor 11 dobrih praks, ki v ospredje postavljajo predvsem dve
nacionalni iniciativi za zagotavljanje socialne vključenosti v izobraževanju
(DEIS in TEIP). Kot izpostavljata Wolf in Baehler (2018), sta lahko učenje
in prenos dobrih praks neuspešna, če se osredotočamo zgolj na posamezne
primere dobrih praks. Avtorja to pojasnita s t. i. »hevristiko dostopnosti«
(angl. availability heuristic), pri čemer v ospredje kot uspešne dobre prakse
izpostavljamo tiste, ki so nam dostopne oz. ki smo jim posvetili največ po-
zornosti. V okviru projekta STAIRS to pomeni, da so Irske in Portugalske
dobre prakse ene izmed možnih praks, ki lahko ponudijo rešitve za sloven-
ski izobraževalni prostor, vendar niso edine ali nujno najoptimalnejše. Ob
tem je vloga raziskovalcev in drugih strokovnjakov, ki sodelujejo v proce-
su prenosa, da le-te temeljito preučijo, primerjajo in pripravijo na podatkih
temelječe predloge, ki jih lahko na podlagi širše nacionalne razprave pos-
topoma uvedemo v nacionalni prostor. Prav tako pa je ob prenosu dobrih
praks treba premisliti, ali so določeni segmenti slovenskega izobraževalne-
ga konteksta primerljivi z irskim, kjer so v mestih prisotni t. i. »žepi« revšči-
ne ter drugi vidiki socialne izključenosti (Peras et al., 2021).
6 Zaključek
Zagotavljanje inkluzivnega izobraževanja predstavlja izziv nacionalnim
izobraževalnim sistemom, kar potrjujejo tudi podatki za Slovenijo. Social-
na vključenost je na javnopolitični agendi EU postavljena visoko, pri tem pa
so državam članicam na voljo različni mehanizmi, s katerimi si prizadevajo
dosegati skupne cilje. Kot še posebej pomembna je v tem okviru izpostavlje-
145
ne naravnanosti s strani deležnikov. Omenjeno velja tudi za ostala področja
izobraževanja in tudi širše, saj morajo biti politike sprejete in udejanjene s
strani tistih, katerih položaj se z njimi ureja.
Pri poskusih prenosa dobrih praks iz drugih nacionalnih okolij pa je
potrebna preudarnost, saj uspešnost dobre prakse v enem nacionalnem
kontekstu še ne pomeni njene uspešnosti v drugem. Zavedati se je treba, da
zgledovanje kljub temu, da pomeni opazovanje in učenje od drugih, ni zgolj
posnemanje drugih. Njegov namen je privzeti in prilagoditi uspešne strate-
gije v lastni državi. Če so primeri dobre prakse iztrgani iz konteksta in me-
hansko uporabljeni, obstaja tveganje, da ne bodo prinesli želenih rezultatov
(Radaelli, 2004). V dobrih praksah namreč obstajajo elementi, ki ne morejo
biti preneseni iz ene države v drugo brez upoštevanja institucionalne pod-
lage, državne tradicije in prevladujoče pravne kulture (Radaelli, 2004: 27).
Prav tako pa je treba upoštevati, da gre v okviru projekta STAIRS za rela-
tivno ozek nabor 11 dobrih praks, ki v ospredje postavljajo predvsem dve
nacionalni iniciativi za zagotavljanje socialne vključenosti v izobraževanju
(DEIS in TEIP). Kot izpostavljata Wolf in Baehler (2018), sta lahko učenje
in prenos dobrih praks neuspešna, če se osredotočamo zgolj na posamezne
primere dobrih praks. Avtorja to pojasnita s t. i. »hevristiko dostopnosti«
(angl. availability heuristic), pri čemer v ospredje kot uspešne dobre prakse
izpostavljamo tiste, ki so nam dostopne oz. ki smo jim posvetili največ po-
zornosti. V okviru projekta STAIRS to pomeni, da so Irske in Portugalske
dobre prakse ene izmed možnih praks, ki lahko ponudijo rešitve za sloven-
ski izobraževalni prostor, vendar niso edine ali nujno najoptimalnejše. Ob
tem je vloga raziskovalcev in drugih strokovnjakov, ki sodelujejo v proce-
su prenosa, da le-te temeljito preučijo, primerjajo in pripravijo na podatkih
temelječe predloge, ki jih lahko na podlagi širše nacionalne razprave pos-
topoma uvedemo v nacionalni prostor. Prav tako pa je ob prenosu dobrih
praks treba premisliti, ali so določeni segmenti slovenskega izobraževalne-
ga konteksta primerljivi z irskim, kjer so v mestih prisotni t. i. »žepi« revšči-
ne ter drugi vidiki socialne izključenosti (Peras et al., 2021).
6 Zaključek
Zagotavljanje inkluzivnega izobraževanja predstavlja izziv nacionalnim
izobraževalnim sistemom, kar potrjujejo tudi podatki za Slovenijo. Social-
na vključenost je na javnopolitični agendi EU postavljena visoko, pri tem pa
so državam članicam na voljo različni mehanizmi, s katerimi si prizadevajo
dosegati skupne cilje. Kot še posebej pomembna je v tem okviru izpostavlje-
145
