Page 81 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 81
o migracijah v šoli: od izseljensko-priseljenske perspektive do življenjskih zgodb
v Sloveniji je bila v redu, ni bilo težav. Imeli smo manjšo kmetijo, prašiče,
kokoši, zajce, purane. Oče je delal na občini v Ilirski Bistrici, tako da se
nismo imeli slabo,« je opisal svoje otroštvo Anton Božič. Končal je osnovno
šolo in v Kopru naj bi se izučil za mehanika – a je leta 1964 prebegnil. Vzrok
za prebeg je bil vpoklic v vojsko, in to za dve leti in pol. »Jaz sem rekel, da
ne grem,« je bil odločen 18-letni Anton Božič. Doma nihče ni vedel za nje-
govo odločitev. Njemu je uspelo prvič, njegovemu prijatelju ne; ta je kasne-
je ponovno prebegnil in odpotoval v Avstralijo:
S prijateljem sva šla do Divače z vlakom. Potem sva našla mejo,
sva videla, kje piše Italija, in tam je bila vojska, gotovo. Jaz sem se
skril v luknjo, niti ni bila luknja, bolj jama, njega je ujel pes in vo-
jaki so ga odpeljali. Streljali so v zrak, niso streljali na naju, ker bi
naju lahko ubili. Govorili so »Stoj, stoj!«, ampak se nisem ustavil,
odločil sem se pobegniti (Anton Božič, 2019).
Od maja do decembra 1964 so Antona Božiča premeščali po različnih
italijanskih taboriščih, v katerih so se zbirali prebežniki. Razmere so bile
zelo slabe, preveč in preslabo je bilo v Italiji, in sem si rekel, da
bom šel v prvo državo, ki nas bo sprejela. To je bila Švedska. Pri-
šel sem v Älmhult in tukaj sem ostal. Njo, Evo, sem spoznal čez
en teden in tako sva se dobila in še vedno živiva skupaj. Z letalom
smo šli do Malma, potem so nas z avtobusom poslali v Älmhult
in tukaj sem ostal. Bilo nas je 274, ki smo prišli skupaj iz Italije na
Švedsko. V Älmhultu smo ostali samo štirje, vendar ni bilo nobe-
nega Slovenca, samo Hrvati, Srbi in jaz. Tu pa je bilo, kot da smo
prišli v hotel. Prvič, ko sem jedel večerjo tukaj, smo dobili piščan-
ca z marmelado, zelo lepo je bilo, vse očiščeno, sobe so bile zelo
lepe. Samo hrana! Čudil sem se, kako lahko jejo piščanca z mar-
melado, ni bila marmelada, nekaj posebnega je bilo, ampak je bilo
sladko kot marmelada, vendar ni prava marmelada. Ampak člo-
vek se privadi (Anton Božič, 2019).
Prve tri mesece na Švedskem je Anton Božič v Älmhultu obiskoval
šolo za strugarja, potem pa so ga zaposlili v bližnji tovarni (1964–1969). V
svoji prvi službi je dobil tudi švedske prijatelje, a je imel zanje malo časa;
najpomembnejša mu je bila žena Eva: »Meni je bila najpomembnejša ona,
da me je naučila švedsko in da sva ustvarila družino skupaj.« Delo strugar-
ja Antonu Božiču ni bilo zanimivo, zato je leta 1969 odšel v eno izmed trgo-
vin vprašat, ali potrebujejo kakšnega delavca. Zaposlili so ga poskusno za
81
v Sloveniji je bila v redu, ni bilo težav. Imeli smo manjšo kmetijo, prašiče,
kokoši, zajce, purane. Oče je delal na občini v Ilirski Bistrici, tako da se
nismo imeli slabo,« je opisal svoje otroštvo Anton Božič. Končal je osnovno
šolo in v Kopru naj bi se izučil za mehanika – a je leta 1964 prebegnil. Vzrok
za prebeg je bil vpoklic v vojsko, in to za dve leti in pol. »Jaz sem rekel, da
ne grem,« je bil odločen 18-letni Anton Božič. Doma nihče ni vedel za nje-
govo odločitev. Njemu je uspelo prvič, njegovemu prijatelju ne; ta je kasne-
je ponovno prebegnil in odpotoval v Avstralijo:
S prijateljem sva šla do Divače z vlakom. Potem sva našla mejo,
sva videla, kje piše Italija, in tam je bila vojska, gotovo. Jaz sem se
skril v luknjo, niti ni bila luknja, bolj jama, njega je ujel pes in vo-
jaki so ga odpeljali. Streljali so v zrak, niso streljali na naju, ker bi
naju lahko ubili. Govorili so »Stoj, stoj!«, ampak se nisem ustavil,
odločil sem se pobegniti (Anton Božič, 2019).
Od maja do decembra 1964 so Antona Božiča premeščali po različnih
italijanskih taboriščih, v katerih so se zbirali prebežniki. Razmere so bile
zelo slabe, preveč in preslabo je bilo v Italiji, in sem si rekel, da
bom šel v prvo državo, ki nas bo sprejela. To je bila Švedska. Pri-
šel sem v Älmhult in tukaj sem ostal. Njo, Evo, sem spoznal čez
en teden in tako sva se dobila in še vedno živiva skupaj. Z letalom
smo šli do Malma, potem so nas z avtobusom poslali v Älmhult
in tukaj sem ostal. Bilo nas je 274, ki smo prišli skupaj iz Italije na
Švedsko. V Älmhultu smo ostali samo štirje, vendar ni bilo nobe-
nega Slovenca, samo Hrvati, Srbi in jaz. Tu pa je bilo, kot da smo
prišli v hotel. Prvič, ko sem jedel večerjo tukaj, smo dobili piščan-
ca z marmelado, zelo lepo je bilo, vse očiščeno, sobe so bile zelo
lepe. Samo hrana! Čudil sem se, kako lahko jejo piščanca z mar-
melado, ni bila marmelada, nekaj posebnega je bilo, ampak je bilo
sladko kot marmelada, vendar ni prava marmelada. Ampak člo-
vek se privadi (Anton Božič, 2019).
Prve tri mesece na Švedskem je Anton Božič v Älmhultu obiskoval
šolo za strugarja, potem pa so ga zaposlili v bližnji tovarni (1964–1969). V
svoji prvi službi je dobil tudi švedske prijatelje, a je imel zanje malo časa;
najpomembnejša mu je bila žena Eva: »Meni je bila najpomembnejša ona,
da me je naučila švedsko in da sva ustvarila družino skupaj.« Delo strugar-
ja Antonu Božiču ni bilo zanimivo, zato je leta 1969 odšel v eno izmed trgo-
vin vprašat, ali potrebujejo kakšnega delavca. Zaposlili so ga poskusno za
81
