Page 77 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 77
o migracijah v šoli: od izseljensko-priseljenske perspektive do življenjskih zgodb
no dostopni na spletnih straneh Statističnega urada Republike Slovenije,
vsakdo se lahko prijavi na njihove brezplačne e-novice, in Urada Vlade Re-
publike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov.
Slovenci na Švedskem
V slovenskem prostoru so v drugi polovici 20. stoletja bolj znane ekonom-
ske migracije v Nemčijo, ki naj bi bile začasne, a so se za večino spremenile
v trajne (Zupančič, 2001; Lukšič Hacin, 2018; Vižintin, 2016b). Nemčija je že
od 19. stoletja ena od najbolj priljubljenih destinacij za slovenske ekonom-
ske migrantke, migrante (Drnovšek, 2012), v tem prispevku pa se osredoto-
čam na izseljevanje na Švedsko in na slovensko izseljensko zgodbo, ki se je
začela z ilegalno migracijo.
Švedska je bila med drugo svetovno vojno nevtralna državna, po vojni
pa je kot gospodarsko razvita država potrebovala delovno silo. Sporazum o
socialni varnosti med Jugoslavijo in Švedsko je bil podpisan leta 1969 in leta
1979 nadomeščen z novim (Svetek 1985: 22).4 Slovenci so odhajali na Šved-
sko od začetka 60. do začetka 70. let 20. stoletja, pozneje pa so se tja selili
posamezniki. Iz Slovenije se je na Švedsko preselilo od šest do sedem tisoč
ljudi, nekaj se jih je vrnilo, številni pa so si na Švedskem ustvarili družine in
imajo danes že vnuke. Naselili so se predvsem na jugu Švedske, a razprše-
no, v industrijskih središčih in obmorskih mestih, v katerih so potrebovali
ljudi za delo v ladjedelnicah. Medtem ko so se ekonomski migranti na »za-
časnem delu v tujini« v Nemčiji imenovali gostujoči delavci (Gastarbeiter),
v Franciji tuji delavci (travailleurs étrangés), se je na Švedskem že uveljavil
termin priseljenci (invandrare). V 60. letih 20. stoletja Švedska še ni ime-
la uradne priseljenske politike, ampak se je do priseljencev, pa naj je šlo za
prebežnike ali ekonomske migrante, vedla kot do Švedov, dobili so name-
stitev in zaposlitev. Leta 1969 je bil formiran Državni zavod za priseljence
(Statens Invandrarvek – SIV), ki se je obračal predvsem na osrednje prise-
ljenske organizacije. Priseljenke, priseljenci so se začeli organizirati in usta-
navljati priseljenske zveze po nacionalnem ključu. Ustanovljena je bila Ju-
goslovanska zveza, leta 1968 je začelo delovati prvo samostojno slovensko
4 Od leta 1950 do leta 1979 je Jugoslavija podpisala 17 dvostranskih sporazumov o so-
cialni varnosti: s Francijo, z Luksemburgom, Belgijo, Nizozemsko, Češkoslovaško,
Madžarsko, Bolgarijo, Veliko Britanijo, Poljsko, Italijo, Švico, Avstrijo, Švedsko, ZR
Nemčijo, Nemško demokratično republiko, Norveško, Dansko; vsi sporazumi niso
bili enaki, delavcem so zagotavljali različne stopnje socialne varnosti (Svetek 1985:
21–31).
77
no dostopni na spletnih straneh Statističnega urada Republike Slovenije,
vsakdo se lahko prijavi na njihove brezplačne e-novice, in Urada Vlade Re-
publike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov.
Slovenci na Švedskem
V slovenskem prostoru so v drugi polovici 20. stoletja bolj znane ekonom-
ske migracije v Nemčijo, ki naj bi bile začasne, a so se za večino spremenile
v trajne (Zupančič, 2001; Lukšič Hacin, 2018; Vižintin, 2016b). Nemčija je že
od 19. stoletja ena od najbolj priljubljenih destinacij za slovenske ekonom-
ske migrantke, migrante (Drnovšek, 2012), v tem prispevku pa se osredoto-
čam na izseljevanje na Švedsko in na slovensko izseljensko zgodbo, ki se je
začela z ilegalno migracijo.
Švedska je bila med drugo svetovno vojno nevtralna državna, po vojni
pa je kot gospodarsko razvita država potrebovala delovno silo. Sporazum o
socialni varnosti med Jugoslavijo in Švedsko je bil podpisan leta 1969 in leta
1979 nadomeščen z novim (Svetek 1985: 22).4 Slovenci so odhajali na Šved-
sko od začetka 60. do začetka 70. let 20. stoletja, pozneje pa so se tja selili
posamezniki. Iz Slovenije se je na Švedsko preselilo od šest do sedem tisoč
ljudi, nekaj se jih je vrnilo, številni pa so si na Švedskem ustvarili družine in
imajo danes že vnuke. Naselili so se predvsem na jugu Švedske, a razprše-
no, v industrijskih središčih in obmorskih mestih, v katerih so potrebovali
ljudi za delo v ladjedelnicah. Medtem ko so se ekonomski migranti na »za-
časnem delu v tujini« v Nemčiji imenovali gostujoči delavci (Gastarbeiter),
v Franciji tuji delavci (travailleurs étrangés), se je na Švedskem že uveljavil
termin priseljenci (invandrare). V 60. letih 20. stoletja Švedska še ni ime-
la uradne priseljenske politike, ampak se je do priseljencev, pa naj je šlo za
prebežnike ali ekonomske migrante, vedla kot do Švedov, dobili so name-
stitev in zaposlitev. Leta 1969 je bil formiran Državni zavod za priseljence
(Statens Invandrarvek – SIV), ki se je obračal predvsem na osrednje prise-
ljenske organizacije. Priseljenke, priseljenci so se začeli organizirati in usta-
navljati priseljenske zveze po nacionalnem ključu. Ustanovljena je bila Ju-
goslovanska zveza, leta 1968 je začelo delovati prvo samostojno slovensko
4 Od leta 1950 do leta 1979 je Jugoslavija podpisala 17 dvostranskih sporazumov o so-
cialni varnosti: s Francijo, z Luksemburgom, Belgijo, Nizozemsko, Češkoslovaško,
Madžarsko, Bolgarijo, Veliko Britanijo, Poljsko, Italijo, Švico, Avstrijo, Švedsko, ZR
Nemčijo, Nemško demokratično republiko, Norveško, Dansko; vsi sporazumi niso
bili enaki, delavcem so zagotavljali različne stopnje socialne varnosti (Svetek 1985:
21–31).
77
