Page 83 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 83
o migracijah v šoli: od izseljensko-priseljenske perspektive do življenjskih zgodb
zino ali pa v Iko blizu Opatije, kjer je živela sestrična. Na dopust so se odpe-
ljali vsako poletje za tri tedne, saj je bil dopust na Švedskem takrat dolg šti-
ri tedne, en teden pa vzame potovanje. Evropo so vsakič prepotovali sami,
»z avtomobilom ni tako daleč, brez spanja 24 ur,« je pojasnil Anton Božič.
Vmes so počivali in prespali nekje v Nemčiji. Eva Božič je povedala, da so
bile počitnice v Sloveniji njen najljubši dopust. Zadnjič je bil Anton Božič v
Sloveniji leta 2016. S seboj je na Švedsko odnesel cepiče jablane, sadike trt in
čebulice čemaža, kar jih je s ponosom pokazal med razkazovanjem svojega
sadno-zelenjavnega vrta:
Vrtove imamo Slovenci, Hrvati in Grki, drugi imajo samo okras-
no grmičevje in drevje. Sem v pokoju, jaz moram nekaj delati. To
ni za to, da bi človek kaj zaslužil, to mi je v veselje. Stane več, kot
je vredno, vendar je to zame zabava. Včasih pridejo na vrt srne in
mi kaj pojejo. Kadar je suša, kot je bila 2018, je prepovedano za-
livati vrtove; z družbo ne gremo po gostilnah, tukaj ni veliko go-
stiln, tukaj je samo hotel Ikea. Ni gostiln, samo na kavo se lahko
gre, popiješ sok ali pa pivo, alkohol se tukaj ne prodaja. Imaš po-
sebno trgovino, samo eno v Älmhultu, v kateri lahko kupiš alko-
hol (Anton Božič, 2019).
V Älmhultu ni nobenega drugega Slovenca. Veliko je Hrvatov, nekaj
Srbov, od razpada Jugoslavije naprej se je priselilo veliko Bošnjakov, »samo
Slovenca ni niti enega. Bil je frizer, ampak je šel nazaj. Oba sta bil Sloven-
ca, on je bil iz Maribora, imela sta sorodnike v Pulju in sta odšla; od tak-
rat naprej ne vem za še kakšnega Slovenca tukaj,« je pojasnil Anton Božič
na vprašanje, ali se druži z drugimi Slovenci. Posledično v Älmhultu ni no-
benega slovenskega društva. V Olofströmu, ki je od Älmhulta oddaljen 50
km, deluje najbližje slovensko društvo Slovenija in tudi srbsko, nekdanje
jugoslovansko društvo. V slovenskem društvu imajo sestanke štirikrat le-
tno, vendar se jih udeleži Anton Božič samo občasno, kajti veliko ljudi, ki
jih je poznal, se je postaralo ali umrlo. Njegova morebitna udeležba je od-
visna tudi od obiska otrok in vnukov, vnukinj; druženje z njimi ima pred-
nost pred vsem.7
7 Za primerjavo: Janez Slabanja, rojen leta 1943, je prebegnil leta 1961, na Švedsko je
prišel v skupini iz Avstrije. Namestili so jih v različne tovarne. Vse od začetka je delal
kot vodovodni inštalater; dela takrat ni bilo težko dobiti. Državljanstvo je zamenjal
leta 1968, naslednje leto je šel skupaj z družino v Slovenijo. Žena je obdržala sloven-
sko državljanstvo, otroka imata švedsko državljanstvo. Hčerka rada hodi v Sloveni-
jo, veliko si dopisuje, navezala je stike v Sloveniji. Sin nima stikov in noče hoditi v
Slovenijo; pravi, da ga slovenstvo ne zanima. Oba otroka imata prijatelje med Švedi.
83
zino ali pa v Iko blizu Opatije, kjer je živela sestrična. Na dopust so se odpe-
ljali vsako poletje za tri tedne, saj je bil dopust na Švedskem takrat dolg šti-
ri tedne, en teden pa vzame potovanje. Evropo so vsakič prepotovali sami,
»z avtomobilom ni tako daleč, brez spanja 24 ur,« je pojasnil Anton Božič.
Vmes so počivali in prespali nekje v Nemčiji. Eva Božič je povedala, da so
bile počitnice v Sloveniji njen najljubši dopust. Zadnjič je bil Anton Božič v
Sloveniji leta 2016. S seboj je na Švedsko odnesel cepiče jablane, sadike trt in
čebulice čemaža, kar jih je s ponosom pokazal med razkazovanjem svojega
sadno-zelenjavnega vrta:
Vrtove imamo Slovenci, Hrvati in Grki, drugi imajo samo okras-
no grmičevje in drevje. Sem v pokoju, jaz moram nekaj delati. To
ni za to, da bi človek kaj zaslužil, to mi je v veselje. Stane več, kot
je vredno, vendar je to zame zabava. Včasih pridejo na vrt srne in
mi kaj pojejo. Kadar je suša, kot je bila 2018, je prepovedano za-
livati vrtove; z družbo ne gremo po gostilnah, tukaj ni veliko go-
stiln, tukaj je samo hotel Ikea. Ni gostiln, samo na kavo se lahko
gre, popiješ sok ali pa pivo, alkohol se tukaj ne prodaja. Imaš po-
sebno trgovino, samo eno v Älmhultu, v kateri lahko kupiš alko-
hol (Anton Božič, 2019).
V Älmhultu ni nobenega drugega Slovenca. Veliko je Hrvatov, nekaj
Srbov, od razpada Jugoslavije naprej se je priselilo veliko Bošnjakov, »samo
Slovenca ni niti enega. Bil je frizer, ampak je šel nazaj. Oba sta bil Sloven-
ca, on je bil iz Maribora, imela sta sorodnike v Pulju in sta odšla; od tak-
rat naprej ne vem za še kakšnega Slovenca tukaj,« je pojasnil Anton Božič
na vprašanje, ali se druži z drugimi Slovenci. Posledično v Älmhultu ni no-
benega slovenskega društva. V Olofströmu, ki je od Älmhulta oddaljen 50
km, deluje najbližje slovensko društvo Slovenija in tudi srbsko, nekdanje
jugoslovansko društvo. V slovenskem društvu imajo sestanke štirikrat le-
tno, vendar se jih udeleži Anton Božič samo občasno, kajti veliko ljudi, ki
jih je poznal, se je postaralo ali umrlo. Njegova morebitna udeležba je od-
visna tudi od obiska otrok in vnukov, vnukinj; druženje z njimi ima pred-
nost pred vsem.7
7 Za primerjavo: Janez Slabanja, rojen leta 1943, je prebegnil leta 1961, na Švedsko je
prišel v skupini iz Avstrije. Namestili so jih v različne tovarne. Vse od začetka je delal
kot vodovodni inštalater; dela takrat ni bilo težko dobiti. Državljanstvo je zamenjal
leta 1968, naslednje leto je šel skupaj z družino v Slovenijo. Žena je obdržala sloven-
sko državljanstvo, otroka imata švedsko državljanstvo. Hčerka rada hodi v Sloveni-
jo, veliko si dopisuje, navezala je stike v Sloveniji. Sin nima stikov in noče hoditi v
Slovenijo; pravi, da ga slovenstvo ne zanima. Oba otroka imata prijatelje med Švedi.
83
