Page 82 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 82
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
tri mesece – in v tej trgovini je ostal vse življenje, najprej kot trgovec, potem
kot solastnik. Trgovino je vodil do leta 2009, ko se je upokojil. Prodajal je
radie, kasetofone, videorekorderje, kamere in podobno, televizije in nudil
servis zanje – ta storitev se Ikei (na srečo) ni obnesla.
Eva Britt Andreson je spoznala Antona Božiča, ko je bil kot prebežnik
nastanjen v naselju, imenovanem Villa Siesta, blizu njenega doma. Ob ve-
čerih sta se sprehajala, vozila kolo in se pogovarjala. Takrat v Älmhultu
in sploh na Švedskem še ni bilo veliko priseljencev, »bilo je zelo malo lju-
di iz drugih držav, Madžari so prišli okoli leta 1965, Jugoslovani so prihaja-
li od leta 1962 naprej,« je opisal razmere Anton Božič. Ko se je leta 1966 ro-
dila prva hči Klavdija, so dobili manjše stanovanje. Pozneje so se preselili v
večje in še v večje, leta 1981 pa sta kupila hišo, v kateri živita še danes. Eva
je bila zaposlena v prvi trgovini Ikea, odprti leta 1958 v Älmhultu,6 od svo-
jega 15. do 18. leta:
Delala sem v trgovini in pomagala kupcem, da so se znašli z Ike-
inimi katalogi. Pri 18 letih sem rodila prvo hčerko, zato sem pre-
nehala delati v Ikei. Malo mi je bilo nerodno, ker sem bila noseča
tako mlada. Antona sem spoznala leta 1964, leta 1966 se je rodila
prva hčerka Klavdija, poročila sva se leta 1970, ko sem bila noseča
z drugim otrokom, z Niklasom. Imela sem še nekaj manjših za-
poslitev, a potem so prišli otroci, Anton je bil v službi od jutra do
večera in ostala sem doma. Rada sem bila doma z najinimi otroki
(Eva Britt Božič, 2019).
Imata štiri otroke, tri hčere in sina, in osem vnukinj, vnukov, ki živijo
na Švedskem, Norveškem ali na Filipinih. Leta 1969, pet let po prebegu, ko
je dobil jugoslovanski potni list, je Anton Božič znova obiskal Slovenijo oz.
Jugoslavijo. Dokler so bili otroci majhni, je Slovenijo družina Božič obisko-
vala enkrat ali dvakrat letno. V Vrbovem pri Ilirski Bistrici so obiskovali
starše, dokler so živeli. Kasneje so poleti hodili na počitnice k sestri na Ko-
6 V Älmhultu so v prvi Ikeini prodajalni uredili muzej. Ima dve glavni temi: Ikea ne-
koč in Ikea danes. Ikea nekoč začne svojo pripoved z revno Švedsko, s skromnim živ-
ljenjem in z borbo za preživetje na začetku 20. stoletja: z majhnimi temnimi hišami,
s še manjšimi okni, z leseno mizo, okrog katere se je zbralo okoli 10 otrok in jedlo iz
ene glinene sklede z lesenimi žlicami – podobno kot na podeželju drugod po Evro-
pi. Milijon Švedinj in Švedov se je v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno izse-
lilo čez lužo, kar potrjujejo veliki leseni kovčki in seznami čezoceanskih ladij v mu-
zeju Ikea (prim. Beijbom 2003). V eno izmed švedskih izpraznjenjih hiš so se naselili
stari starši ustanovitelja Ikee Ingvarja Kamprada, leta 1896 priseljena iz Nemčije in
(današnje) Češke, nekoč Avstro-Ogrske (Torekull 2012: 27–43).
82
tri mesece – in v tej trgovini je ostal vse življenje, najprej kot trgovec, potem
kot solastnik. Trgovino je vodil do leta 2009, ko se je upokojil. Prodajal je
radie, kasetofone, videorekorderje, kamere in podobno, televizije in nudil
servis zanje – ta storitev se Ikei (na srečo) ni obnesla.
Eva Britt Andreson je spoznala Antona Božiča, ko je bil kot prebežnik
nastanjen v naselju, imenovanem Villa Siesta, blizu njenega doma. Ob ve-
čerih sta se sprehajala, vozila kolo in se pogovarjala. Takrat v Älmhultu
in sploh na Švedskem še ni bilo veliko priseljencev, »bilo je zelo malo lju-
di iz drugih držav, Madžari so prišli okoli leta 1965, Jugoslovani so prihaja-
li od leta 1962 naprej,« je opisal razmere Anton Božič. Ko se je leta 1966 ro-
dila prva hči Klavdija, so dobili manjše stanovanje. Pozneje so se preselili v
večje in še v večje, leta 1981 pa sta kupila hišo, v kateri živita še danes. Eva
je bila zaposlena v prvi trgovini Ikea, odprti leta 1958 v Älmhultu,6 od svo-
jega 15. do 18. leta:
Delala sem v trgovini in pomagala kupcem, da so se znašli z Ike-
inimi katalogi. Pri 18 letih sem rodila prvo hčerko, zato sem pre-
nehala delati v Ikei. Malo mi je bilo nerodno, ker sem bila noseča
tako mlada. Antona sem spoznala leta 1964, leta 1966 se je rodila
prva hčerka Klavdija, poročila sva se leta 1970, ko sem bila noseča
z drugim otrokom, z Niklasom. Imela sem še nekaj manjših za-
poslitev, a potem so prišli otroci, Anton je bil v službi od jutra do
večera in ostala sem doma. Rada sem bila doma z najinimi otroki
(Eva Britt Božič, 2019).
Imata štiri otroke, tri hčere in sina, in osem vnukinj, vnukov, ki živijo
na Švedskem, Norveškem ali na Filipinih. Leta 1969, pet let po prebegu, ko
je dobil jugoslovanski potni list, je Anton Božič znova obiskal Slovenijo oz.
Jugoslavijo. Dokler so bili otroci majhni, je Slovenijo družina Božič obisko-
vala enkrat ali dvakrat letno. V Vrbovem pri Ilirski Bistrici so obiskovali
starše, dokler so živeli. Kasneje so poleti hodili na počitnice k sestri na Ko-
6 V Älmhultu so v prvi Ikeini prodajalni uredili muzej. Ima dve glavni temi: Ikea ne-
koč in Ikea danes. Ikea nekoč začne svojo pripoved z revno Švedsko, s skromnim živ-
ljenjem in z borbo za preživetje na začetku 20. stoletja: z majhnimi temnimi hišami,
s še manjšimi okni, z leseno mizo, okrog katere se je zbralo okoli 10 otrok in jedlo iz
ene glinene sklede z lesenimi žlicami – podobno kot na podeželju drugod po Evro-
pi. Milijon Švedinj in Švedov se je v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno izse-
lilo čez lužo, kar potrjujejo veliki leseni kovčki in seznami čezoceanskih ladij v mu-
zeju Ikea (prim. Beijbom 2003). V eno izmed švedskih izpraznjenjih hiš so se naselili
stari starši ustanovitelja Ikee Ingvarja Kamprada, leta 1896 priseljena iz Nemčije in
(današnje) Češke, nekoč Avstro-Ogrske (Torekull 2012: 27–43).
82
