Page 36 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 36
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
ževali_e v času študije, kar se je lahko oziroma se bo verjetno spremenilo
zaradi trenutnih omejitev povezanih z epidemijo.
Rezultati naše študije nakazujejo, da je večina naštetih značilnosti
usposabljanj (npr. da le-to zagotavlja priložnosti za sodelovalno učenje) po-
membna za doprinos k delu ravnatelja_ice, kar kaže na to, da je za učin-
kovito usposabljanje potrebno prepletati in vključevati raznolike načine
dela in se prilagajati udeležencem in njihovim osebnim ter profesionalnim
kontekstom. Slednje izpostavljajo tudi drugi avtorji (npr. Cordingley et al.,
2015). Ravnatelji_ce kot najpomembnejše značilnosti izpostavljajo zagota-
vljanje priložnosti za preizkušanje novih idej v šoli, izgradnjo novih vsebin
na njihovem predznanju, zagotavljanje priložnosti za aktivno in sodelo-
valno učenje ter koherentno strukturo usposabljanja. Podobne značilnos-
ti učinkovitih usposabljanj navajajo tudi drugi avtorji (npr. Cordingley et
al., 2015; OECD, 2019). Najmanjši doprinos ravnatelji_ce pripisujejo traja-
nju usposabljanja, kar pomeni, da učinkovito usposabljanje ni nujno tudi
dolgotrajno. Slednje podpirajo tudi drugi avtorji (Timperley et al., 2007), ki
trdijo, da je pomembnejša pogostost stika in intenzivnost (npr. celodnev-
ne delavnice). Prav tako je pomembnost dolžine treninga v obratnem so-
razmerju s širino obravnavane tematike (za ožje področje je potrebno manj
časa).
Nadalje, naši rezultati kažejo, da ravnatelji_ce osnovnih in srednjih šol
poročajo o enakih potrebah po izobraževanju o temah vključujoče šolske
kulture, iz česar sklepamo, da bi lahko sodelovali na enakem usposabljanju
oziroma usposabljanja ne bi bilo potrebno prilagajati izobraževalni ravni.
Na podlagi ugotovitev študije bi za način dela, znotraj novonastalih uspo-
sabljanj, priporočali preplet vseh prepoznanih značilnosti (več na Sliki 2),
s poudarkom na zagotavljanju možnosti za preizkušanje idej v praksi, vpe-
ljevanjem vsebin, temelječih na predznanju udeležencev, ter zagotavljanju
priložnosti za aktivno in sodelovalno učenje. Kot najbolj nujne teme nove-
ga usposabljanja (več v Tabeli 2) bi bile prepoznane priprava šolskega osebja
na primerno odzivanje na različnost učencev, razvijanje in udejanjenje jas-
nih pravil za osebje ter spodbujanje vključujočih učnih praks učiteljev. Po-
dobne potrebe navajajo tudi drugi avtorji (Miller et al., 2016), ki poročajo o
visokih učinkih strokovnega usposabljanja ravnateljev_ic, kjer nakljub po-
višani učinkovitosti, znanju in spremembi stališč ravnateljev_ic, dodatno
izpostavljajo nujo po nagovarjanju neposrednega dela ravnatelja_ce z učite-
lji_cami. Prav slednje naj bi bila ena od pomembnejših značilnosti ravnate-
36
ževali_e v času študije, kar se je lahko oziroma se bo verjetno spremenilo
zaradi trenutnih omejitev povezanih z epidemijo.
Rezultati naše študije nakazujejo, da je večina naštetih značilnosti
usposabljanj (npr. da le-to zagotavlja priložnosti za sodelovalno učenje) po-
membna za doprinos k delu ravnatelja_ice, kar kaže na to, da je za učin-
kovito usposabljanje potrebno prepletati in vključevati raznolike načine
dela in se prilagajati udeležencem in njihovim osebnim ter profesionalnim
kontekstom. Slednje izpostavljajo tudi drugi avtorji (npr. Cordingley et al.,
2015). Ravnatelji_ce kot najpomembnejše značilnosti izpostavljajo zagota-
vljanje priložnosti za preizkušanje novih idej v šoli, izgradnjo novih vsebin
na njihovem predznanju, zagotavljanje priložnosti za aktivno in sodelo-
valno učenje ter koherentno strukturo usposabljanja. Podobne značilnos-
ti učinkovitih usposabljanj navajajo tudi drugi avtorji (npr. Cordingley et
al., 2015; OECD, 2019). Najmanjši doprinos ravnatelji_ce pripisujejo traja-
nju usposabljanja, kar pomeni, da učinkovito usposabljanje ni nujno tudi
dolgotrajno. Slednje podpirajo tudi drugi avtorji (Timperley et al., 2007), ki
trdijo, da je pomembnejša pogostost stika in intenzivnost (npr. celodnev-
ne delavnice). Prav tako je pomembnost dolžine treninga v obratnem so-
razmerju s širino obravnavane tematike (za ožje področje je potrebno manj
časa).
Nadalje, naši rezultati kažejo, da ravnatelji_ce osnovnih in srednjih šol
poročajo o enakih potrebah po izobraževanju o temah vključujoče šolske
kulture, iz česar sklepamo, da bi lahko sodelovali na enakem usposabljanju
oziroma usposabljanja ne bi bilo potrebno prilagajati izobraževalni ravni.
Na podlagi ugotovitev študije bi za način dela, znotraj novonastalih uspo-
sabljanj, priporočali preplet vseh prepoznanih značilnosti (več na Sliki 2),
s poudarkom na zagotavljanju možnosti za preizkušanje idej v praksi, vpe-
ljevanjem vsebin, temelječih na predznanju udeležencev, ter zagotavljanju
priložnosti za aktivno in sodelovalno učenje. Kot najbolj nujne teme nove-
ga usposabljanja (več v Tabeli 2) bi bile prepoznane priprava šolskega osebja
na primerno odzivanje na različnost učencev, razvijanje in udejanjenje jas-
nih pravil za osebje ter spodbujanje vključujočih učnih praks učiteljev. Po-
dobne potrebe navajajo tudi drugi avtorji (Miller et al., 2016), ki poročajo o
visokih učinkih strokovnega usposabljanja ravnateljev_ic, kjer nakljub po-
višani učinkovitosti, znanju in spremembi stališč ravnateljev_ic, dodatno
izpostavljajo nujo po nagovarjanju neposrednega dela ravnatelja_ce z učite-
lji_cami. Prav slednje naj bi bila ena od pomembnejših značilnosti ravnate-
36
