Page 206 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 206
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
leracija (Shyer, 1999), samo-uravnavano učenje (npr. Ryan in Deci, 2000), teo-
rija atribucij (Dweck, 2000). Enega takšnih konceptov predstavlja tudi forma-
tivno spremljanje (formative assessment), ki je, tako kot omenjeni in podobni
pristopi, usmerjeno v optimiziranje učenja oz. spodbujanje konceptualne-
ga razumevanja učencev. Teorija je še v nastajanju (Black in Wiliam, 2009),
predstavlja pa trdni temelj za raznolike razredne prakse ter preverjanje učin-
kov le-teh. Temeljna ideja koncepta je, da tako učitelj kot učenec, v različ-
nih fazah učnega procesa, prek reševanja najraznovrstnejših miselnih izzivov
učenca, pridobivata povratno informacijo o poteku učenja, ki jo izkoristita
za nadaljnje korake: učitelj za nadaljnje načrtovanje miselnih dejavnosti za
učence, učenec pa za nadgradnjo, izboljšanje svojih dosežkov. Black in Willi-
am (1998, v Black in Wiliam, 2009: 7) zapišeta: “Praksa v razredu je formativ-
na, če so evidence o dosežkih učencev zbrane, interpretirane in uporabljene
tako s strani učiteljev kot učencev in vrstnikov na način, ki vodi do boljših od-
ločitev, kot bi jih sprejeli v odsotnosti teh evidenc.”1 Formativno spremljanje
vključuje pet ključnih strategij (prav tam: 4-5): 1. razjasnjevanje in izmenja-
va namenov učenja in kriterijev uspešnosti, 2. oblikovanje učinkovitih razre-
dnih razprav in drugih učnih dejavnosti, ki omogočajo dokaze o učenčevem
razumevanju, 3. zagotavljanje povratne informacije, ki učencu omogoči, da
napreduje, 4. spodbujanje učencev kot virov znanja drug za drugega, 5. spod-
bujanje učencev, da prevzamejo odgovornost za svoje učenje. Podobno te ele-
mente izpostavljajo tudi drugi avtorji (npr. James in sod., 2006). Ključni kon-
cepti so torej povratna informacija, aktivno učenje, sodelovalno učenje ter
prevzemanje odgovornosti: “Bistvo vseh teh praks je napraviti učenje ekspli-
citno in omogočiti oz. spodbuditi učenca, da prevzame kontrolo nad svojim
učenjem.” (James, prav tam). Keely (2011) opozarja na raznolike funkcije pre-
verjanja oz. vrednotenja znanja. Formativno je preverjanje takrat, kadar je
prvenstveno usmerjeno v spodbujanje učenja. Lahko se dogaja formalno ali
neformalno in je integrirano v različne faze obravnave tematike. Raznolike
oblike in tehnike učenca stimulirajo v razmišljanju o lastnih idejah, učitelj
pa v teh procesih pridobi informacije za nadaljnje načrtovanje učnih izzivov.
Pouk po načelih formativnega spremljanja
Bistvo pouka po načelih formativnega spremljanja je učiteljevo nenehno
spremljanje napredovanja oz. preverjanja doseganja ciljev v skladu s kri-
1 “Preverjanje deluje formativno, če učitelji, učenci in njihovi vrstniki pridobivajo do-
kaze o napredku pri učencih, ki jih interpretirajo in uporabijo za odločitve o nasled-
njih korakih v procesu poučevanja, tako, da so te boljše in bolj podprte, kot bi bile
odločitve brez teh dokazov.” (Wiliam, 2013, str. 136)
206
leracija (Shyer, 1999), samo-uravnavano učenje (npr. Ryan in Deci, 2000), teo-
rija atribucij (Dweck, 2000). Enega takšnih konceptov predstavlja tudi forma-
tivno spremljanje (formative assessment), ki je, tako kot omenjeni in podobni
pristopi, usmerjeno v optimiziranje učenja oz. spodbujanje konceptualne-
ga razumevanja učencev. Teorija je še v nastajanju (Black in Wiliam, 2009),
predstavlja pa trdni temelj za raznolike razredne prakse ter preverjanje učin-
kov le-teh. Temeljna ideja koncepta je, da tako učitelj kot učenec, v različ-
nih fazah učnega procesa, prek reševanja najraznovrstnejših miselnih izzivov
učenca, pridobivata povratno informacijo o poteku učenja, ki jo izkoristita
za nadaljnje korake: učitelj za nadaljnje načrtovanje miselnih dejavnosti za
učence, učenec pa za nadgradnjo, izboljšanje svojih dosežkov. Black in Willi-
am (1998, v Black in Wiliam, 2009: 7) zapišeta: “Praksa v razredu je formativ-
na, če so evidence o dosežkih učencev zbrane, interpretirane in uporabljene
tako s strani učiteljev kot učencev in vrstnikov na način, ki vodi do boljših od-
ločitev, kot bi jih sprejeli v odsotnosti teh evidenc.”1 Formativno spremljanje
vključuje pet ključnih strategij (prav tam: 4-5): 1. razjasnjevanje in izmenja-
va namenov učenja in kriterijev uspešnosti, 2. oblikovanje učinkovitih razre-
dnih razprav in drugih učnih dejavnosti, ki omogočajo dokaze o učenčevem
razumevanju, 3. zagotavljanje povratne informacije, ki učencu omogoči, da
napreduje, 4. spodbujanje učencev kot virov znanja drug za drugega, 5. spod-
bujanje učencev, da prevzamejo odgovornost za svoje učenje. Podobno te ele-
mente izpostavljajo tudi drugi avtorji (npr. James in sod., 2006). Ključni kon-
cepti so torej povratna informacija, aktivno učenje, sodelovalno učenje ter
prevzemanje odgovornosti: “Bistvo vseh teh praks je napraviti učenje ekspli-
citno in omogočiti oz. spodbuditi učenca, da prevzame kontrolo nad svojim
učenjem.” (James, prav tam). Keely (2011) opozarja na raznolike funkcije pre-
verjanja oz. vrednotenja znanja. Formativno je preverjanje takrat, kadar je
prvenstveno usmerjeno v spodbujanje učenja. Lahko se dogaja formalno ali
neformalno in je integrirano v različne faze obravnave tematike. Raznolike
oblike in tehnike učenca stimulirajo v razmišljanju o lastnih idejah, učitelj
pa v teh procesih pridobi informacije za nadaljnje načrtovanje učnih izzivov.
Pouk po načelih formativnega spremljanja
Bistvo pouka po načelih formativnega spremljanja je učiteljevo nenehno
spremljanje napredovanja oz. preverjanja doseganja ciljev v skladu s kri-
1 “Preverjanje deluje formativno, če učitelji, učenci in njihovi vrstniki pridobivajo do-
kaze o napredku pri učencih, ki jih interpretirajo in uporabijo za odločitve o nasled-
njih korakih v procesu poučevanja, tako, da so te boljše in bolj podprte, kot bi bile
odločitve brez teh dokazov.” (Wiliam, 2013, str. 136)
206
