Page 155 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 155
jan hus, de ecclesia, izbor
naprej zločinsko grešiti in noče obžalovati svojega greha, in takisto vsi sku
paj ne morejo zvezati pravičnega in mu zadržati odpustka grehov, če le-ta iz
celega srca opravlja pokoro in ima užaloščeno srce, ki ga Bog ne zametuje.
[...]
Učenec Kristusov bi se moral torej paziti lažnivosti Antikrista, ko se
argumentira takole: »Karkoli bi Kristusov namestnik zvezal na zemlji, os
tane zvezano tudi v nebesih; vernega laika, ki mu noče za odvezo dati de
narja, zveže na zemlji in tako on ostane zvezan tudi v nebesih.« Podobno
se argumentira takole: »Karkoli bi Kristusov namestnik odvezal na zemlji,
ostane odvezano tudi v nebesih; če takega, ki se ne kesa in se ne žalosti nad
svojim grehom, pa mu hoče dati denarja, odveže na zemlji, tedaj on ostane
odvezan tudi v nebesih.«
11. poglavje
Ker so številni duhovniki opustili posnemanje Jezusa Kristusa, naj
višjega škofa, in v sijaju nastopajo z močjo, ki jim jo je podelila cerkev, in
to brez potrebnih spremljajočih [dobrih] del, je treba spregovoriti o takšni
moči.
[...]
Na kratko: za vse besede Svetega pisma in še posebej evangelijev se jim
zdi, kot da se zlivajo v eno samo misel, da smejo biti oni bogati, čutni, pos
vetnjaški, slavni in da jim nobene sramote ne kaže trpeti zavoljo Kristusa,
taiste besede pa prežvekujejo, kriče na ves glas in razlagajo preširoko, kar
koli pa zveni o sledenju Kristusu v revščini, vljudnosti, ponižnosti, strpnos
ti, čistosti, delavnosti ali potrpežljivosti, to pa tlačijo ali razlagajo po lastni
želji ali pa dobesedno zavržejo, kot da ne bi sodilo k odrešitvi. Hudič, ki je
najhujši sofist, pa jih zaradi nepoznavanja posledic zapeljuje takole: »Kristus
je dal takšno moč Petru in ostalim apostolom, in torej tudi njim.« Iz tega
zaključujejo, da lahko počnejo, karkoli želijo; zaradi iste samorazvidn osti
menijo, da so skupaj s Kristusom najsvetejši očetje, ki sodijo cerkev, in da
morajo za to prejeti krono na veke.
[...]
Moč, ki jim je bila dana, zlorabljajo tudi tisti, ki svete stanove pro
dajajo in kupujejo, škofije, kanonikate in župnije simonistično pridobiva
jo in prodajajo; tisti, ki za zakramente sramotno izsiljujejo denar, in tisti,
ki v lakomnosti, razvratu in pohoti ali kakorkoli drugače zločinsko živeč
oskrunjajo duhovniško moč. Kajti takšni »proglašajo, da Boga poznajo, s
155
naprej zločinsko grešiti in noče obžalovati svojega greha, in takisto vsi sku
paj ne morejo zvezati pravičnega in mu zadržati odpustka grehov, če le-ta iz
celega srca opravlja pokoro in ima užaloščeno srce, ki ga Bog ne zametuje.
[...]
Učenec Kristusov bi se moral torej paziti lažnivosti Antikrista, ko se
argumentira takole: »Karkoli bi Kristusov namestnik zvezal na zemlji, os
tane zvezano tudi v nebesih; vernega laika, ki mu noče za odvezo dati de
narja, zveže na zemlji in tako on ostane zvezan tudi v nebesih.« Podobno
se argumentira takole: »Karkoli bi Kristusov namestnik odvezal na zemlji,
ostane odvezano tudi v nebesih; če takega, ki se ne kesa in se ne žalosti nad
svojim grehom, pa mu hoče dati denarja, odveže na zemlji, tedaj on ostane
odvezan tudi v nebesih.«
11. poglavje
Ker so številni duhovniki opustili posnemanje Jezusa Kristusa, naj
višjega škofa, in v sijaju nastopajo z močjo, ki jim jo je podelila cerkev, in
to brez potrebnih spremljajočih [dobrih] del, je treba spregovoriti o takšni
moči.
[...]
Na kratko: za vse besede Svetega pisma in še posebej evangelijev se jim
zdi, kot da se zlivajo v eno samo misel, da smejo biti oni bogati, čutni, pos
vetnjaški, slavni in da jim nobene sramote ne kaže trpeti zavoljo Kristusa,
taiste besede pa prežvekujejo, kriče na ves glas in razlagajo preširoko, kar
koli pa zveni o sledenju Kristusu v revščini, vljudnosti, ponižnosti, strpnos
ti, čistosti, delavnosti ali potrpežljivosti, to pa tlačijo ali razlagajo po lastni
želji ali pa dobesedno zavržejo, kot da ne bi sodilo k odrešitvi. Hudič, ki je
najhujši sofist, pa jih zaradi nepoznavanja posledic zapeljuje takole: »Kristus
je dal takšno moč Petru in ostalim apostolom, in torej tudi njim.« Iz tega
zaključujejo, da lahko počnejo, karkoli želijo; zaradi iste samorazvidn osti
menijo, da so skupaj s Kristusom najsvetejši očetje, ki sodijo cerkev, in da
morajo za to prejeti krono na veke.
[...]
Moč, ki jim je bila dana, zlorabljajo tudi tisti, ki svete stanove pro
dajajo in kupujejo, škofije, kanonikate in župnije simonistično pridobiva
jo in prodajajo; tisti, ki za zakramente sramotno izsiljujejo denar, in tisti,
ki v lakomnosti, razvratu in pohoti ali kakorkoli drugače zločinsko živeč
oskrunjajo duhovniško moč. Kajti takšni »proglašajo, da Boga poznajo, s
155
