Page 154 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 154
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
10. poglavje
[...]
Treba je izpostaviti, da je za opravičenje brezbožnega potrebna ne
skončna moč, s katero Bog očiščuje dušo madeža in ji daje svojo milost.
Kot drugo je potrebna božja milost, s katero Bog odvezuje grešnika od ža
litve lastnega veličanstva in od večne kazni, ki bi bila nujna, če se grešnik
ne bi kesal.
[...]
Nadalje je jasno, da človek ne more biti oproščen lastnih grehov niti
dobiti odpustka grehov, razen, če bi mu Bog odpustil in mu dal odpuščanje.
[...]
Moč zvezati ali odvezati je na prvem mestu pri Bogu. In jasno je, da bi
bilo porogljivo trditi, da lahko človek odpusti tako žalitev, ki je bila priza
deta tako velikemu Gospodu. Kajti iz vsepričujočnosti tega Gospoda nuj
no izhaja, da mora prav on najprej zvezati ali odvezati, če naj to nato stori
nekakšen njegov namestnik. In noben člen vere bi za nas ne smel biti bolj
trden kot ta, da je nemogoče zvezati ali odvezati koga iz bojujoče se cerkve,
če ta človek ne posnema glave cerkve, gospoda našega Jezusa Kristusa.
[...]
Nato: edino Bog je tisti, ki se mu ne more zgoditi, da ne bi vedel, komu
je [mogoče] odpustiti greh, in on je edini, ki se ne more dati vplivati za
vrženi strasti in tako soditi nepravično. Toda vsakemu [Božjemu] name
stniku se lahko prigodi, da ne ve, komu je [mogoče] odpustiti greh, prav
tako pa lahko nanj vpliva zavržena strast in je zato pri zvezovanju ali odve
zovanju nepravičen. Zato: če človeku, ki se zares kesa in se izpoveduje, tak
šen namestnik iz jeze ali lakomnosti ne bi hotel podeliti odveze, ga s tem ne
bi zvezal v krivdo. Podobno bi se moglo prigoditi, da bi nekdo lažno pristo
pil k spovedi, kar se zelo pogosto dogaja, in bi mu duhovnik, ki ne bi poznal
njegove hinavščine, z besedami podelil odvezo, toda brez vsakega dvoma bi
ga ne odvezal krivde. [...] Poglej, v prvem primeru bi se namestnik delal, da
zvezuje v krivdo in ne odpušča grehov, pa ne bi počel tega, v drugem prime
ru pa bi se delal, da odvezuje in odpušča grehe, pa tega ne bi mogel storiti.
In tako je jasno, kako velika prevara bi se dogajala tako s strani deležnikov
ključev kot s strani onih, ki se ne kesajo zares. Če torej hoče kdo dobiti od
vezo, je nujno, da je najprej pripravljen na to s svojo voljo, da občuti bolest
spričo lastne krivde in da ima trden namen ne več grešiti. In zato vsi du
hovniki – namestniki ne morejo odvezati krivde zločina tistega, ki želi še
154
10. poglavje
[...]
Treba je izpostaviti, da je za opravičenje brezbožnega potrebna ne
skončna moč, s katero Bog očiščuje dušo madeža in ji daje svojo milost.
Kot drugo je potrebna božja milost, s katero Bog odvezuje grešnika od ža
litve lastnega veličanstva in od večne kazni, ki bi bila nujna, če se grešnik
ne bi kesal.
[...]
Nadalje je jasno, da človek ne more biti oproščen lastnih grehov niti
dobiti odpustka grehov, razen, če bi mu Bog odpustil in mu dal odpuščanje.
[...]
Moč zvezati ali odvezati je na prvem mestu pri Bogu. In jasno je, da bi
bilo porogljivo trditi, da lahko človek odpusti tako žalitev, ki je bila priza
deta tako velikemu Gospodu. Kajti iz vsepričujočnosti tega Gospoda nuj
no izhaja, da mora prav on najprej zvezati ali odvezati, če naj to nato stori
nekakšen njegov namestnik. In noben člen vere bi za nas ne smel biti bolj
trden kot ta, da je nemogoče zvezati ali odvezati koga iz bojujoče se cerkve,
če ta človek ne posnema glave cerkve, gospoda našega Jezusa Kristusa.
[...]
Nato: edino Bog je tisti, ki se mu ne more zgoditi, da ne bi vedel, komu
je [mogoče] odpustiti greh, in on je edini, ki se ne more dati vplivati za
vrženi strasti in tako soditi nepravično. Toda vsakemu [Božjemu] name
stniku se lahko prigodi, da ne ve, komu je [mogoče] odpustiti greh, prav
tako pa lahko nanj vpliva zavržena strast in je zato pri zvezovanju ali odve
zovanju nepravičen. Zato: če človeku, ki se zares kesa in se izpoveduje, tak
šen namestnik iz jeze ali lakomnosti ne bi hotel podeliti odveze, ga s tem ne
bi zvezal v krivdo. Podobno bi se moglo prigoditi, da bi nekdo lažno pristo
pil k spovedi, kar se zelo pogosto dogaja, in bi mu duhovnik, ki ne bi poznal
njegove hinavščine, z besedami podelil odvezo, toda brez vsakega dvoma bi
ga ne odvezal krivde. [...] Poglej, v prvem primeru bi se namestnik delal, da
zvezuje v krivdo in ne odpušča grehov, pa ne bi počel tega, v drugem prime
ru pa bi se delal, da odvezuje in odpušča grehe, pa tega ne bi mogel storiti.
In tako je jasno, kako velika prevara bi se dogajala tako s strani deležnikov
ključev kot s strani onih, ki se ne kesajo zares. Če torej hoče kdo dobiti od
vezo, je nujno, da je najprej pripravljen na to s svojo voljo, da občuti bolest
spričo lastne krivde in da ima trden namen ne več grešiti. In zato vsi du
hovniki – namestniki ne morejo odvezati krivde zločina tistega, ki želi še
154
