Page 151 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 151
jan hus, de ecclesia, izbor
svojega človeštva; obe naravi, božanska in človeška, sta en sam Kristus, ki
je edina glava svoje neveste, splošne cerkve, ki je zbor predestiniranih.
[...]
Jasno je, da ne gre za protislovje, če se reče, da ima lahko posebna
cerkev več glav. Kajti lahko ima tri glave, namreč božansko in človeško v
Kristusu in [človeškega] načelnika, ki ji je od Boga postavljen, da bi jo vo
dil. Toda te glave so druga drugi podrejene: najvišje je božanska, nato člo
veška v Kristusu, najnižje pa je [človeški] načelnik. [...]
Nadalje je jasno, da je Kristus po svoji božanski naravi od prvih za
četkov sveta zunanja glava cerkve, in sicer do svojega utelešenja, od le-tega
dalje pa notranja glava, in sicer zaradi svoje človeške nravi. In tako ima in
je imela celotna sveta katoliška cerkev vedno za glavo Kristusa, od katerega
ne more odpasti, kajti kot nevesta je k njemu privezana z večno ljubeznijo.
5. poglavje
[...]
Nekateri se v cerkvi nahajajo zaradi sedanje vere in milosti, kot izvolje
ni pravičniki; ti niso v cerkvi zaradi predestinacije za večno življenje. Drugi
so v cerkvi na podlagi predestinacije, kot nekrščeni krščanski otroci, poga
ni ali judi, ki [šele] bodo krščeni. Drugi imajo pomanjkljivo vero, toda so v
cerkvi zaradi predestinacije, kot predestinirani kristjani, ki se trenutno na
hajajo v grehih, toda se bodo vrnili k milosti. Nekateri so v cerkvi na podla
gi predestinacije in sedanje milosti, kot vsi izvoljeni kristjani, ki posnema
jo Kristusa v svojih nraveh, toda lahko v tuzemskem življenju odpadejo od
milosti. Nekateri pa so v cerkvi zmagovito utrjeni v milosti. Vsi pa se de
lijo na izvoljene in predestinirane; prvi so udje Hudičevi, ostali pa so udje
tajnega telesa, ki je sveta cerkev in nevesta gospoda našega Jezusa Kristusa.
[...]
Na podlagi tega je jasno, da bi bilo brez razodetja in strahospoštovanja
zelo predrzno o nekom trditi, da je le-ta ud svete cerkve. Kajti nihče, ki ni
bil nekoč predestiniran, ni brez oskrumbe in madeža ud svete cerkve. Toda
nihče ne bo brez razodetja in strahospoštovanja trdil, da je sam izvoljen ter
brez oskrumbe in madeža. Torej je mogoče zaključiti: zelo nenavadno je, s
kako dvignjeno glavo tisti, ki so bolj svetu predani kot Bogu, živijo posvet
njaško in ekscesno, so daleč od občevanja s Kristusom in so brez sadov pri
izpolnjevanju Kristusovih zapovedi, brez strahu trdijo, da so glave, telo ali
posebni udi cerkve, Kristusove neveste.
151
svojega človeštva; obe naravi, božanska in človeška, sta en sam Kristus, ki
je edina glava svoje neveste, splošne cerkve, ki je zbor predestiniranih.
[...]
Jasno je, da ne gre za protislovje, če se reče, da ima lahko posebna
cerkev več glav. Kajti lahko ima tri glave, namreč božansko in človeško v
Kristusu in [človeškega] načelnika, ki ji je od Boga postavljen, da bi jo vo
dil. Toda te glave so druga drugi podrejene: najvišje je božanska, nato člo
veška v Kristusu, najnižje pa je [človeški] načelnik. [...]
Nadalje je jasno, da je Kristus po svoji božanski naravi od prvih za
četkov sveta zunanja glava cerkve, in sicer do svojega utelešenja, od le-tega
dalje pa notranja glava, in sicer zaradi svoje človeške nravi. In tako ima in
je imela celotna sveta katoliška cerkev vedno za glavo Kristusa, od katerega
ne more odpasti, kajti kot nevesta je k njemu privezana z večno ljubeznijo.
5. poglavje
[...]
Nekateri se v cerkvi nahajajo zaradi sedanje vere in milosti, kot izvolje
ni pravičniki; ti niso v cerkvi zaradi predestinacije za večno življenje. Drugi
so v cerkvi na podlagi predestinacije, kot nekrščeni krščanski otroci, poga
ni ali judi, ki [šele] bodo krščeni. Drugi imajo pomanjkljivo vero, toda so v
cerkvi zaradi predestinacije, kot predestinirani kristjani, ki se trenutno na
hajajo v grehih, toda se bodo vrnili k milosti. Nekateri so v cerkvi na podla
gi predestinacije in sedanje milosti, kot vsi izvoljeni kristjani, ki posnema
jo Kristusa v svojih nraveh, toda lahko v tuzemskem življenju odpadejo od
milosti. Nekateri pa so v cerkvi zmagovito utrjeni v milosti. Vsi pa se de
lijo na izvoljene in predestinirane; prvi so udje Hudičevi, ostali pa so udje
tajnega telesa, ki je sveta cerkev in nevesta gospoda našega Jezusa Kristusa.
[...]
Na podlagi tega je jasno, da bi bilo brez razodetja in strahospoštovanja
zelo predrzno o nekom trditi, da je le-ta ud svete cerkve. Kajti nihče, ki ni
bil nekoč predestiniran, ni brez oskrumbe in madeža ud svete cerkve. Toda
nihče ne bo brez razodetja in strahospoštovanja trdil, da je sam izvoljen ter
brez oskrumbe in madeža. Torej je mogoče zaključiti: zelo nenavadno je, s
kako dvignjeno glavo tisti, ki so bolj svetu predani kot Bogu, živijo posvet
njaško in ekscesno, so daleč od občevanja s Kristusom in so brez sadov pri
izpolnjevanju Kristusovih zapovedi, brez strahu trdijo, da so glave, telo ali
posebni udi cerkve, Kristusove neveste.
151
