Page 160 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 160
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
Kristusovega ali če papežev ukaz temelji na zakonu Kristusovem, tedaj
mora, ko to spozna, spoštljivo in ponižno tak ukaz ubogati.
Če pa po pravici ugotovi, da je papežev ukaz v opreki z zapovedjo in
zgledom Kristusovim ali da je usmerjen k za cerkev slabi stvari, tedaj se mu
mora hrabro upreti, da ne bi bil zaradi [tihega] soglašanja kriv sodelovanja
pri zločinu.
[...]
Sledi: upirati se zablodelemu papežu je enako kot poslušati Jezusa
Kristusa, kar se najbolj pokaže pri papeževih ukrepih, ki dišijo po osebnih
interesih. Kličem svet za pričo, da papeževo razdeljevanje beneficijev pre
več širi krog vikarjev, daje papežu po strani priložnost, da vikarjem podel
juje namestniško moč, da nato previsoko cenijo posvetno čast in si preveč
prizadevajo za zmotno svetostjo. Toda tisti doktorji, ki od papeža priča
kujejo posvetno odmeno ali se suženjsko bojijo njegove moči in tako go
vorijo, da se papež ne more motiti, da ga ni mogoče popravljati in da lah
ko brez ovir počne, karkoli se mu zljubi, so lažni preroki in lažni apostoli
Kristusovi.
20. poglavje
[...]
Nižje postavljenemu ni treba ubogati nobene stolice rimske cerkve, tj.
nobenega papeža z njegovimi kardinali, kot to razumejo doktorji, niti svo
jih duhovnih predstojnikov, in sicer v ničemer, kar ni niti čisto zlo niti čis
to dobro.
Dokaz: kralj, mejni grof, vojvoda, baron, vitez, meščan ali podeželan
niso pod pretnjo smrtnega greha dolžni poslušati nobene Rimske cerkve in
njenih predstojnikov, in sicer v vprašanju posedovanja imetja ali sklenitve
zakonske skupnosti; kajti ti reči, imetje in zakonska skupnost, za omenjene
osebe nista niti povsem dobri niti povsem zli.
[...]
S strani Rimske cerkve bi bila torej velika predrznost, če bi koga pod
pretnjo smrtnega greha silila početi kaj, kar niso zapovedi njenega Gospoda
[Kristusa].
[...]
Zato ni veljavna nobena človeška zapoved ali navodilo in se ne prvega
ne drugega ni treba držati, v kolikor na temeljita na Božjem zgledu.
[...]
160
Kristusovega ali če papežev ukaz temelji na zakonu Kristusovem, tedaj
mora, ko to spozna, spoštljivo in ponižno tak ukaz ubogati.
Če pa po pravici ugotovi, da je papežev ukaz v opreki z zapovedjo in
zgledom Kristusovim ali da je usmerjen k za cerkev slabi stvari, tedaj se mu
mora hrabro upreti, da ne bi bil zaradi [tihega] soglašanja kriv sodelovanja
pri zločinu.
[...]
Sledi: upirati se zablodelemu papežu je enako kot poslušati Jezusa
Kristusa, kar se najbolj pokaže pri papeževih ukrepih, ki dišijo po osebnih
interesih. Kličem svet za pričo, da papeževo razdeljevanje beneficijev pre
več širi krog vikarjev, daje papežu po strani priložnost, da vikarjem podel
juje namestniško moč, da nato previsoko cenijo posvetno čast in si preveč
prizadevajo za zmotno svetostjo. Toda tisti doktorji, ki od papeža priča
kujejo posvetno odmeno ali se suženjsko bojijo njegove moči in tako go
vorijo, da se papež ne more motiti, da ga ni mogoče popravljati in da lah
ko brez ovir počne, karkoli se mu zljubi, so lažni preroki in lažni apostoli
Kristusovi.
20. poglavje
[...]
Nižje postavljenemu ni treba ubogati nobene stolice rimske cerkve, tj.
nobenega papeža z njegovimi kardinali, kot to razumejo doktorji, niti svo
jih duhovnih predstojnikov, in sicer v ničemer, kar ni niti čisto zlo niti čis
to dobro.
Dokaz: kralj, mejni grof, vojvoda, baron, vitez, meščan ali podeželan
niso pod pretnjo smrtnega greha dolžni poslušati nobene Rimske cerkve in
njenih predstojnikov, in sicer v vprašanju posedovanja imetja ali sklenitve
zakonske skupnosti; kajti ti reči, imetje in zakonska skupnost, za omenjene
osebe nista niti povsem dobri niti povsem zli.
[...]
S strani Rimske cerkve bi bila torej velika predrznost, če bi koga pod
pretnjo smrtnega greha silila početi kaj, kar niso zapovedi njenega Gospoda
[Kristusa].
[...]
Zato ni veljavna nobena človeška zapoved ali navodilo in se ne prvega
ne drugega ni treba držati, v kolikor na temeljita na Božjem zgledu.
[...]
160
