Page 141 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 141
na intelektualnem odru: jan blahoslav
3. 1561: Piesně chval Božských oz. Šamotulský kancionál. Blahoslavova
izdaja enega najznamenitejših češkobratskih kancionalov, ki se
imenuje po kraju natisa, Szamotułah pri velikopoljskem Poznanu;
4. 1564: Písně duchovní evangelistské. Ponovna izdaja češkobratske
pesmarice, tokrat tiskane v Ivančicah.
5. 1585: Naučení mládencům k službě Kristu a církvi jeho se oddá-
vajícím v Jednotě bratrské. Spis za duhovniški podmladek čeških
bratov.
Novi testament Jana Blahoslava
Najpomembnejše Blahoslavovo delo je prevod Novega testamenta: Nový
zákon vnově do češtiny přeložený oz. Nový zákon z jazyku řeckého do češtiny
přeložený (1564). O jezikovnih kompetencah prevajalca je bilo s filološkimi
analizami ugotovljeno, da je znal dobro latinsko in da mu tudi grščina ni
bila tuja, o Blahoslavovih jezikovnih zmožnostih na področju hebrejščine
pa ni dovolj jasnih virov, da bi bilo mogoče izreči definitivno sodbo, četudi
je mogoče misliti, da se je prevajalec zavedal hebrejskega izvora posamez
nih besedilnih struktur (Heller 2004, 84). Blahoslava je pri prevajanju vodi
lo poznavanje antičnih in sočasnih refleksij ter praks v latinski in češki hu
manistični književnosti (Just 2007, 56).
Prevodni pristopi 16. stoletja so po navadi upoštevali prevod(oslov)n o
tradicijo starejših obdobij, tj. srednjega veka. Takrat je bil uveljavljen dvo
ji pogled. Kánonska besedila, ki so štela kot normativna, in torej nespre
menljiva, so praviloma prevajali bolj ali manj dobesedno. Na tak način so
običajno prevajali Sveto pismo in liturgična dela, in sicer besedo po bese
do, običajno celo z ohranitvijo besednega reda izvirnika.21 Prevajalec se ni
ukvarjal s ponovno tekstno konstrukcijo pomena v jeziku prevoda, temveč
si je dal opraviti predvsem s posameznimi besedami izvirnika, in to po na
vadi brez ozira na razlike med strukturama obeh jezikov. Povsem drugače
se je postopalo pri prevajanju nekanonskih del. Tam je bil pristop znatno
svobodnejši, poudarek pa je bil na prenosu vsebine dela: prevodna interpre
tacija se je prilagajala ciljni skupini posameznega prevoda. Zato so izvirni
ki v prevodu pogosto doživljali skrčitve ali širitve, parafraze in spremembo
strukture, včasih pa so (p)ostali celo zgolj predloga za samostojno avtorsko
aktualizacijo snovi izvirnika v jeziku prevoda. Za rabo načela »non ver
bum e verbo, sed sensum exprimere de sensu« je Blahoslav našel vzorčne,
21 Obstajali so tudi drugačni pristopi, prim. Vinkler 2019, 65–85.
141
3. 1561: Piesně chval Božských oz. Šamotulský kancionál. Blahoslavova
izdaja enega najznamenitejših češkobratskih kancionalov, ki se
imenuje po kraju natisa, Szamotułah pri velikopoljskem Poznanu;
4. 1564: Písně duchovní evangelistské. Ponovna izdaja češkobratske
pesmarice, tokrat tiskane v Ivančicah.
5. 1585: Naučení mládencům k službě Kristu a církvi jeho se oddá-
vajícím v Jednotě bratrské. Spis za duhovniški podmladek čeških
bratov.
Novi testament Jana Blahoslava
Najpomembnejše Blahoslavovo delo je prevod Novega testamenta: Nový
zákon vnově do češtiny přeložený oz. Nový zákon z jazyku řeckého do češtiny
přeložený (1564). O jezikovnih kompetencah prevajalca je bilo s filološkimi
analizami ugotovljeno, da je znal dobro latinsko in da mu tudi grščina ni
bila tuja, o Blahoslavovih jezikovnih zmožnostih na področju hebrejščine
pa ni dovolj jasnih virov, da bi bilo mogoče izreči definitivno sodbo, četudi
je mogoče misliti, da se je prevajalec zavedal hebrejskega izvora posamez
nih besedilnih struktur (Heller 2004, 84). Blahoslava je pri prevajanju vodi
lo poznavanje antičnih in sočasnih refleksij ter praks v latinski in češki hu
manistični književnosti (Just 2007, 56).
Prevodni pristopi 16. stoletja so po navadi upoštevali prevod(oslov)n o
tradicijo starejših obdobij, tj. srednjega veka. Takrat je bil uveljavljen dvo
ji pogled. Kánonska besedila, ki so štela kot normativna, in torej nespre
menljiva, so praviloma prevajali bolj ali manj dobesedno. Na tak način so
običajno prevajali Sveto pismo in liturgična dela, in sicer besedo po bese
do, običajno celo z ohranitvijo besednega reda izvirnika.21 Prevajalec se ni
ukvarjal s ponovno tekstno konstrukcijo pomena v jeziku prevoda, temveč
si je dal opraviti predvsem s posameznimi besedami izvirnika, in to po na
vadi brez ozira na razlike med strukturama obeh jezikov. Povsem drugače
se je postopalo pri prevajanju nekanonskih del. Tam je bil pristop znatno
svobodnejši, poudarek pa je bil na prenosu vsebine dela: prevodna interpre
tacija se je prilagajala ciljni skupini posameznega prevoda. Zato so izvirni
ki v prevodu pogosto doživljali skrčitve ali širitve, parafraze in spremembo
strukture, včasih pa so (p)ostali celo zgolj predloga za samostojno avtorsko
aktualizacijo snovi izvirnika v jeziku prevoda. Za rabo načela »non ver
bum e verbo, sed sensum exprimere de sensu« je Blahoslav našel vzorčne,
21 Obstajali so tudi drugačni pristopi, prim. Vinkler 2019, 65–85.
141
