Page 142 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 142
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
celo programske primere v češki humanistični književnosti druge polovice
15. in prve polovice 16. stoletja. Tako je češki humanist, prevajalec in izda
jatelj Viktorin Kornel ze Všehrd 12. marca 1495 v predgovoru k delu Janeza
Zlatousta O popravi padlega zapisal:
Posamezni prevajalci iz jezika v jezik prevajajo besedo z besedo
in drugi misel z mislijo. Sam sem v tem prevodu rabil oboje, toda
bolj sem prevajal misel z mislijo kot besedo z besedo. Kajti nih
če, ki prevaja, ni dolžan prevajati dobesedno, temveč ako izvirno
misel z drugim jezikom smiselno in natančno prevede, je storil
dovolj. Temu pritrjujeta Horacij in Hieronim. (Kornel ze Všehrd
[1495] v Jireček 1874, 538)
Podobno se je ob prevajanju Petrarkovega spisa De remediis utriusque
fortunae, prevod naj bi nastal okoli leta 1500, izrazil njegov prevajalec v češ
čino Jan Češka:
Te knjige [...] so prevedene iz latinščine v češki jezik, kolikor naj
lepše je to v tem jeziku mogoče. Nekje je prevedno dobesedno,
drugje je pomen za češki jezik povzet po besedah, toda brez spre
membe smisla. V knjigah poganskih učenjakov se nahaja veliko
takega, kar ni mogoče z istimi besedami izraziti v tujem jeziku.
Zato mora prevajalec, ki išče pomen in smisel, pustiti besede ob
strani in prevesti le pomen, kot je v teh knjigah po redu tudi stor
jeno. (Češka 1982, 31–31)
Toda Blahoslavov prevajalski pristop je vendarle kazal neko mentalno
posebnost, ki je imela, kot je misliti, za razvoj češkega jezika in književnosti
daljnosežne posledice; vplivala je namreč na celoten idearij zastran knjižne
češčine zgodnjega novega veka in kasnejših obdobij. Gre za Blahoslavovo
razumevanja samega statusa bibličnega jezika. Temu je prevajalec pripiso
val poseben (Heller 2004, 67), slovesni in priv zdignjen pomen, ki da mora
biti izražen s primerno visokim češkim jezikovnim slogom, brez izrazil, ki
so po njegovem zaznamovala pogovorno češčino njegove dobe.
Ta svoj razmislek je demonstriral tudi v svoji Gramatiki, in sicer ob
analizi izraza ecce v Mt 2,1:
Cum ergo natus esset Iesus in Bethleem Iudaeae in diebus Herodis
regis ecce [poudaril J. V.] magi ab oriente venerunt Hierosolymam
… (Vulgata)
142
celo programske primere v češki humanistični književnosti druge polovice
15. in prve polovice 16. stoletja. Tako je češki humanist, prevajalec in izda
jatelj Viktorin Kornel ze Všehrd 12. marca 1495 v predgovoru k delu Janeza
Zlatousta O popravi padlega zapisal:
Posamezni prevajalci iz jezika v jezik prevajajo besedo z besedo
in drugi misel z mislijo. Sam sem v tem prevodu rabil oboje, toda
bolj sem prevajal misel z mislijo kot besedo z besedo. Kajti nih
če, ki prevaja, ni dolžan prevajati dobesedno, temveč ako izvirno
misel z drugim jezikom smiselno in natančno prevede, je storil
dovolj. Temu pritrjujeta Horacij in Hieronim. (Kornel ze Všehrd
[1495] v Jireček 1874, 538)
Podobno se je ob prevajanju Petrarkovega spisa De remediis utriusque
fortunae, prevod naj bi nastal okoli leta 1500, izrazil njegov prevajalec v češ
čino Jan Češka:
Te knjige [...] so prevedene iz latinščine v češki jezik, kolikor naj
lepše je to v tem jeziku mogoče. Nekje je prevedno dobesedno,
drugje je pomen za češki jezik povzet po besedah, toda brez spre
membe smisla. V knjigah poganskih učenjakov se nahaja veliko
takega, kar ni mogoče z istimi besedami izraziti v tujem jeziku.
Zato mora prevajalec, ki išče pomen in smisel, pustiti besede ob
strani in prevesti le pomen, kot je v teh knjigah po redu tudi stor
jeno. (Češka 1982, 31–31)
Toda Blahoslavov prevajalski pristop je vendarle kazal neko mentalno
posebnost, ki je imela, kot je misliti, za razvoj češkega jezika in književnosti
daljnosežne posledice; vplivala je namreč na celoten idearij zastran knjižne
češčine zgodnjega novega veka in kasnejših obdobij. Gre za Blahoslavovo
razumevanja samega statusa bibličnega jezika. Temu je prevajalec pripiso
val poseben (Heller 2004, 67), slovesni in priv zdignjen pomen, ki da mora
biti izražen s primerno visokim češkim jezikovnim slogom, brez izrazil, ki
so po njegovem zaznamovala pogovorno češčino njegove dobe.
Ta svoj razmislek je demonstriral tudi v svoji Gramatiki, in sicer ob
analizi izraza ecce v Mt 2,1:
Cum ergo natus esset Iesus in Bethleem Iudaeae in diebus Herodis
regis ecce [poudaril J. V.] magi ab oriente venerunt Hierosolymam
… (Vulgata)
142
