Page 126 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 126
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
rovnati, vižati inu pelati. Obtu ie sylnu potreba tudi per sadašnim
čassu, de se te šule povsod gori derže, de tei cerqvi vi dobra seime-
na od mladih vučenih ludy Bogu na čast inu timu kersčanstvu [k]
dobrimu za sebo pustimo [poudaril J. V]. Cesary, krali, vyudi inu
vsa žlaht oblast inu gosposčina so dolžni dobre, vučene šulmoi
štre inu umeitelne mlade ludy v te cloštre inu v corary e postaviti
inu te lenee, nemarne, pozrešne, nečiste inu malikovske farye inu
menihe iz nih izvreči inu izpoditi. V slednim meistu, v tergu inu
per sledni fari šulmoistre inu šularie deržati, v meistih inu tergih,
de se latinsku inu nemšku, per tih farah od farmoštrov, podružni
kov inu mežnariev to slovensku pysmu, brane inu pissane vuči. S
takim se spet ta stara, prava vera gori perpravi inu po vsem sveitu
reztegne, prave, bogudopadeče Božye službe inu molitve, bruma,
poštene, lubeza[n] pruti Bogu inu vmei ludmi narede, malikova
ne doli zatare. Inu s teim hočmo tudi te naše dežele pred Turki,
pred našimi sovražniki ubraniti inu pred dragino, hudim vreme
no[m], pred moryo obarovati inu ohraniti inu na koncu tiga na
šiga lebna dobiti tu nebesku veselie skuzi Jezusa Cristusa. H timu
inu k vsakimu dobrimu dai Bug tei naši gosposčini suio milost,
S. Duha, dobro missal inu napreivzetie inu dokonane. (Trubar
[1564] v Vinkler 2005, 381–83)
V robni opombi je še pribil:
Sledna cerkov inu gmaina ima suie lastne šulmo[i]stre inu šula
rie imeiti. V niih se imaio te nucne, potrebne mladice inu flance,
mladi ludy gori redyti, koyti inu vučit[i]. (Trubar [1564] v Vinkler
2005, 381–82)
Manjše reformirane cerkve odmik od vsega, domnevno, (rimsko)ka
toliškega, tudi visoke izobrazbe,6 po navadi zgodovinsko enačijo in občas
no tudi manifestirajo s »pobožnim življenjem kristjana« in s fundamenta
lizmom kot distinktivnim znakom »prave vere krščanske«. V tovrstnem
imaginariju in ideariju torej sovpadeta ne (dovolj) vedno oziroma nevedno
in krščansko. Zdi se, da je miselno jedro takega sistemskega obskurantizma
kot gradnika imaginarija in idearija v reformiranih cerkvah z maloštevil
nim članstvom naslednje: Pravi kristjan je lahko le bolj ali manj »preprost«
osebek, kajti izobrazba je posvetnjaška reč. In ta odpeljuje od ljubega Boga
6 Tovrsten odnos je označeval tudi srednjeveške katare (Lambert 2000, 172) in valde
žane (Molnár 1991, 152–53; 186).
126
rovnati, vižati inu pelati. Obtu ie sylnu potreba tudi per sadašnim
čassu, de se te šule povsod gori derže, de tei cerqvi vi dobra seime-
na od mladih vučenih ludy Bogu na čast inu timu kersčanstvu [k]
dobrimu za sebo pustimo [poudaril J. V]. Cesary, krali, vyudi inu
vsa žlaht oblast inu gosposčina so dolžni dobre, vučene šulmoi
štre inu umeitelne mlade ludy v te cloštre inu v corary e postaviti
inu te lenee, nemarne, pozrešne, nečiste inu malikovske farye inu
menihe iz nih izvreči inu izpoditi. V slednim meistu, v tergu inu
per sledni fari šulmoistre inu šularie deržati, v meistih inu tergih,
de se latinsku inu nemšku, per tih farah od farmoštrov, podružni
kov inu mežnariev to slovensku pysmu, brane inu pissane vuči. S
takim se spet ta stara, prava vera gori perpravi inu po vsem sveitu
reztegne, prave, bogudopadeče Božye službe inu molitve, bruma,
poštene, lubeza[n] pruti Bogu inu vmei ludmi narede, malikova
ne doli zatare. Inu s teim hočmo tudi te naše dežele pred Turki,
pred našimi sovražniki ubraniti inu pred dragino, hudim vreme
no[m], pred moryo obarovati inu ohraniti inu na koncu tiga na
šiga lebna dobiti tu nebesku veselie skuzi Jezusa Cristusa. H timu
inu k vsakimu dobrimu dai Bug tei naši gosposčini suio milost,
S. Duha, dobro missal inu napreivzetie inu dokonane. (Trubar
[1564] v Vinkler 2005, 381–83)
V robni opombi je še pribil:
Sledna cerkov inu gmaina ima suie lastne šulmo[i]stre inu šula
rie imeiti. V niih se imaio te nucne, potrebne mladice inu flance,
mladi ludy gori redyti, koyti inu vučit[i]. (Trubar [1564] v Vinkler
2005, 381–82)
Manjše reformirane cerkve odmik od vsega, domnevno, (rimsko)ka
toliškega, tudi visoke izobrazbe,6 po navadi zgodovinsko enačijo in občas
no tudi manifestirajo s »pobožnim življenjem kristjana« in s fundamenta
lizmom kot distinktivnim znakom »prave vere krščanske«. V tovrstnem
imaginariju in ideariju torej sovpadeta ne (dovolj) vedno oziroma nevedno
in krščansko. Zdi se, da je miselno jedro takega sistemskega obskurantizma
kot gradnika imaginarija in idearija v reformiranih cerkvah z maloštevil
nim članstvom naslednje: Pravi kristjan je lahko le bolj ali manj »preprost«
osebek, kajti izobrazba je posvetnjaška reč. In ta odpeljuje od ljubega Boga
6 Tovrsten odnos je označeval tudi srednjeveške katare (Lambert 2000, 172) in valde
žane (Molnár 1991, 152–53; 186).
126
