Page 124 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 124
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
da besedilo že po rokopisnem duktusu izstopa iz siceršnje Blahoslavove
zapuščine in razodeva po eni strani avtorjev virtuozni retorični domet –
predvsem retorični patos humanista, toda tudi logos misleca, po drugi pa
je dragocen spomenik za razumevanje napete dialektike med vabljivostjo
znanja in nujo pobožnega krščanskega življenja v reformiranih cerkvah ne
luteranskega razvojnega toka v zgodnjenovoveški srednji Evropi.
Filipika proti misomusom je Blahoslavov poziv na okope zoper intelek
tualni obskurantizem in protintelektualizem med češkimi brati. Oboje je
skupaj z verskim fundamentalizmom v majhnih reformiranih verskih skup
nostih srednje Evrope vse od njihovega nastanka – zaradi vzpostavljanja
identitete ter identifikacije na podlagi različnosti in razlikovalnosti od/do
večjih cerkva, npr. Rimske – morda celo neobhodni strukturni pojav, ki lah
ko v nekem zgodovinskem trenutku dobi protiutež le z vrhunskim intelek
tualcem ali z intelektualno vsaj s skrajno radovednim superintendentom, se
niorjem ali škofom na čelu take cerkve.
Za kontrastivno primerjavo, ki, kot se zdi, potrjuje zapisano, kaže vze
ti »cerkev slovenskega jezika« v 16. stoletju. V njej se sistematični odpor zo
per intelektualni obskurantizem razodeva predvsem skozi Trubarjevo kon
tinuirano programsko prizadevanje za izobrazbo krščanske gmajne, ki ga
ni označevala negativna, temveč pozitivna selekcija duhovniškega narašča
ja. Trubar je namreč, četudi sam ni bil univerzitetno izšolan teolog, pač pa
v pretežni meri samouk, sistematično skrbel za najkvalitetnejše šolanje no
vih »mladic« cerkve, kot jih je imenoval. Če pustim ob strani Trubarjev be
sedilni leitmotiv, ki ga je v tej ali oni obliki najti praktično v vseh predgo
vorih k »uporabni literaturi« slovenske evangeličenske cerkve 16. stoletja, v
katekizmih in pesmaricah, tj. da so dolžni pismeni ljudje znanje branja in
knjižno snov (z glasnim branjem) »diseminirati« med nepismene, in če za
nemarim tudi stanovsko šolo v Ljubljani, kaže poudariti, da si je Trubar
po svojih najboljših močeh ves čas prizadeval, da so primerni kandidati
mogli preko Tiffernove štipendije vstopiti na univerzo v Tübingenu, Jurija
Dalmatina pa je izobrazbeno privedel do stopnje, godne za ustvaritev chef
d'oeuvre slovenske protestantske reformacije, slovenske književnosti in je
zika 16. stoletja – prevoda celotnega Svetega pisma (1584).
Brez Trubarjeve izrazite intelektualne radovednosti, razgledanosti, od
prtosti, razumevanja pomena visoke izobrazbe za razvoj krščanskih gmajn,
izogibanja radikalnim tokovom znotraj reformacije ter prepirom zastran
odprtih, toda pogosto nejasnih teoloških vprašanj (npr. okoli vprašanja
124
da besedilo že po rokopisnem duktusu izstopa iz siceršnje Blahoslavove
zapuščine in razodeva po eni strani avtorjev virtuozni retorični domet –
predvsem retorični patos humanista, toda tudi logos misleca, po drugi pa
je dragocen spomenik za razumevanje napete dialektike med vabljivostjo
znanja in nujo pobožnega krščanskega življenja v reformiranih cerkvah ne
luteranskega razvojnega toka v zgodnjenovoveški srednji Evropi.
Filipika proti misomusom je Blahoslavov poziv na okope zoper intelek
tualni obskurantizem in protintelektualizem med češkimi brati. Oboje je
skupaj z verskim fundamentalizmom v majhnih reformiranih verskih skup
nostih srednje Evrope vse od njihovega nastanka – zaradi vzpostavljanja
identitete ter identifikacije na podlagi različnosti in razlikovalnosti od/do
večjih cerkva, npr. Rimske – morda celo neobhodni strukturni pojav, ki lah
ko v nekem zgodovinskem trenutku dobi protiutež le z vrhunskim intelek
tualcem ali z intelektualno vsaj s skrajno radovednim superintendentom, se
niorjem ali škofom na čelu take cerkve.
Za kontrastivno primerjavo, ki, kot se zdi, potrjuje zapisano, kaže vze
ti »cerkev slovenskega jezika« v 16. stoletju. V njej se sistematični odpor zo
per intelektualni obskurantizem razodeva predvsem skozi Trubarjevo kon
tinuirano programsko prizadevanje za izobrazbo krščanske gmajne, ki ga
ni označevala negativna, temveč pozitivna selekcija duhovniškega narašča
ja. Trubar je namreč, četudi sam ni bil univerzitetno izšolan teolog, pač pa
v pretežni meri samouk, sistematično skrbel za najkvalitetnejše šolanje no
vih »mladic« cerkve, kot jih je imenoval. Če pustim ob strani Trubarjev be
sedilni leitmotiv, ki ga je v tej ali oni obliki najti praktično v vseh predgo
vorih k »uporabni literaturi« slovenske evangeličenske cerkve 16. stoletja, v
katekizmih in pesmaricah, tj. da so dolžni pismeni ljudje znanje branja in
knjižno snov (z glasnim branjem) »diseminirati« med nepismene, in če za
nemarim tudi stanovsko šolo v Ljubljani, kaže poudariti, da si je Trubar
po svojih najboljših močeh ves čas prizadeval, da so primerni kandidati
mogli preko Tiffernove štipendije vstopiti na univerzo v Tübingenu, Jurija
Dalmatina pa je izobrazbeno privedel do stopnje, godne za ustvaritev chef
d'oeuvre slovenske protestantske reformacije, slovenske književnosti in je
zika 16. stoletja – prevoda celotnega Svetega pisma (1584).
Brez Trubarjeve izrazite intelektualne radovednosti, razgledanosti, od
prtosti, razumevanja pomena visoke izobrazbe za razvoj krščanskih gmajn,
izogibanja radikalnim tokovom znotraj reformacije ter prepirom zastran
odprtih, toda pogosto nejasnih teoloških vprašanj (npr. okoli vprašanja
124
