Page 121 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 121
na intelektualnem odru: jan blahoslav
pism enih adeptov na univerzah in tudi »obče mesto« idearija in imaginari
ja humanistično izobraženega posameznika zgodnjega novega veka:
Bog Oče, najvišji stavbenik je bil po zakonih skrivne umetno
sti že izdelal hišo sveta, ki jo vidimo, to veličastno božje svetišče.
Nadnebesno okrožje je bil okrasil z mislečimi duhovi; eterske sfe
re oživil z večnimi dušami; blatne in umazane predele spodnjega
sveta pa napolnil z množico vsakovrstnih živali. Ko pa je bilo delo
opravljeno, je umetnik zahrepenel po nekom, ki bi znal natanko
pretehtati umno urejenost tolikšnega dela, ki bi ljubil njegovo le
poto in občudoval njegovo veličino. Zato je tedaj, ko je bilo že vse
dovršeno – tako pričata Mojzes in Timajos –, končno pomislil na
stvaritev človeka. Vendar pa ni bilo več nobenega arhetipa, po ka
terem bi upodobil novega potomca, nobenega zaklada, da bi ga
poklonil v dediščino novemu sinu, in na celem svetu ni bilo več
prostora, kjer bi se naselil ta motrilec vesolja. Vse je bilo že polno;
vse razdeljeno med bitja višjega, srednjega in nižjega reda. Toda
bilo bi nevredno njegove očetovske moči, da bi tako rekoč obne
mogel in odpovedal pri zadnjem porodu; ne bilo bi dostojno nje
gove modrosti, da bi zaradi pomanjkanja preudarnosti ne našel
rešitve v nujni zadevi; ne spodobilo bi se njegovi dobrotljivi lju
bezni, če bi se moral tisti, ki naj bi hvalil božjo darežljivost do
drugih, sam nad njo pritoževati. Končno se je najboljši umetnik
odločil tako: tistemu, ki mu ne more dati ničesar lastnega, bo do
stopno vse, kar je bilo razdeljeno med posamezna bitja v zaseb
no last. Sprejel je torej človeka kot stvaritev nedoločene narave, jo
postavil v središče sveta in jo takole nagovoril: »Ne določenega bi
vališča, ne lastne podobe, niti kakih posebnih darov ti nisem dal,
o Adam, zato da bi dobil v last takšno bivališče, takšno podobo in
takšne darove, kakršne boš ti sam hotel po lastni želji in preudar
nosti. Narava drugih bitij je določena in zamejena z zakoni, ki sem
jih bil predpisal. Ti pa si jo boš določil sam po svoji svobodni preso-
ji, katere oblasti sem te zaupal; nobena omejitev te ne bo utesnje-
vala in ovirala pri tem. V središče sveta sem te postavil, da bi se od
tod lahko bolje razgledal po vsem, kar je na svetu. Nisem te ustva
ril ne kot nebeško ne kot zemeljsko bitje, ne kot smrtnika in ne
humanista (Benetke 1498, 1519, 1557; Strassburg 1504; Pariz 1505; Regio 1506; Basel
1530, 1537, 1557, 1572) (Caponigri 1956, vii–viii) in je bil tako v splošni recepciji v no
volatinski učeni kulturi.
121
pism enih adeptov na univerzah in tudi »obče mesto« idearija in imaginari
ja humanistično izobraženega posameznika zgodnjega novega veka:
Bog Oče, najvišji stavbenik je bil po zakonih skrivne umetno
sti že izdelal hišo sveta, ki jo vidimo, to veličastno božje svetišče.
Nadnebesno okrožje je bil okrasil z mislečimi duhovi; eterske sfe
re oživil z večnimi dušami; blatne in umazane predele spodnjega
sveta pa napolnil z množico vsakovrstnih živali. Ko pa je bilo delo
opravljeno, je umetnik zahrepenel po nekom, ki bi znal natanko
pretehtati umno urejenost tolikšnega dela, ki bi ljubil njegovo le
poto in občudoval njegovo veličino. Zato je tedaj, ko je bilo že vse
dovršeno – tako pričata Mojzes in Timajos –, končno pomislil na
stvaritev človeka. Vendar pa ni bilo več nobenega arhetipa, po ka
terem bi upodobil novega potomca, nobenega zaklada, da bi ga
poklonil v dediščino novemu sinu, in na celem svetu ni bilo več
prostora, kjer bi se naselil ta motrilec vesolja. Vse je bilo že polno;
vse razdeljeno med bitja višjega, srednjega in nižjega reda. Toda
bilo bi nevredno njegove očetovske moči, da bi tako rekoč obne
mogel in odpovedal pri zadnjem porodu; ne bilo bi dostojno nje
gove modrosti, da bi zaradi pomanjkanja preudarnosti ne našel
rešitve v nujni zadevi; ne spodobilo bi se njegovi dobrotljivi lju
bezni, če bi se moral tisti, ki naj bi hvalil božjo darežljivost do
drugih, sam nad njo pritoževati. Končno se je najboljši umetnik
odločil tako: tistemu, ki mu ne more dati ničesar lastnega, bo do
stopno vse, kar je bilo razdeljeno med posamezna bitja v zaseb
no last. Sprejel je torej človeka kot stvaritev nedoločene narave, jo
postavil v središče sveta in jo takole nagovoril: »Ne določenega bi
vališča, ne lastne podobe, niti kakih posebnih darov ti nisem dal,
o Adam, zato da bi dobil v last takšno bivališče, takšno podobo in
takšne darove, kakršne boš ti sam hotel po lastni želji in preudar
nosti. Narava drugih bitij je določena in zamejena z zakoni, ki sem
jih bil predpisal. Ti pa si jo boš določil sam po svoji svobodni preso-
ji, katere oblasti sem te zaupal; nobena omejitev te ne bo utesnje-
vala in ovirala pri tem. V središče sveta sem te postavil, da bi se od
tod lahko bolje razgledal po vsem, kar je na svetu. Nisem te ustva
ril ne kot nebeško ne kot zemeljsko bitje, ne kot smrtnika in ne
humanista (Benetke 1498, 1519, 1557; Strassburg 1504; Pariz 1505; Regio 1506; Basel
1530, 1537, 1557, 1572) (Caponigri 1956, vii–viii) in je bil tako v splošni recepciji v no
volatinski učeni kulturi.
121
