Page 122 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 122
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
kot nesmrtnika, zato da bi si ti sam – častit in svoboden kipar svo-
jega lastnega bitja – izklesal svojo podobo tako, kakor bo tebi naj-
bolj všeč [vsi poudarki J. V.] Lahko se boš izrodil in postal nižje,
brezumno bitje; lahko se boš po svoji volji prerodil in postal nekaj
višjega, božanskega.«
O nedosegljiva darežljivost Boga Očeta! O najvišja, čudežna sre
ča človeka! Zakaj dano mu je, da more imeti to, kar želi, in biti to,
kar hoče. Živali po Lukilijevih besedah prinesejo že ob rojstvu iz
materinega telesa s seboj vse, kar bodo kdaj koli imele. Najvišji
duhovi so bili v začetku ali pa malo po tem isto, kar bodo vso ne
skončno večnost. V človeka pa je Oče ob rojstvu položil semena
vseh vrst in poganjke vsakršnega življenja; tisti, ki jih bo človek
gojil, bodo dorasli in v njem obrodili sad. Če bodo ti rastlinski, bo
postal rastlina; če bodo čutni, se bo spremenil v žival; če umski,
se bo razvil v nebeško bitje; če duhovni, bo angel in božji sin. Če
pa ne bo zadovoljen z usodo nobenega ustvarjenega bitja in se bo
povlekel v središče svoje enotnosti, bo postal duh in eno z Bogom;
v samotni temini Očeta, ki stoji nad vsem, bo tedaj prekašal vse
stvari. (Picco della Mirandola [1487] 1997, 5–7.)
Toda: kristjan more, po Blahoslavovem, smisel življenja uresničiti tudi
brez univerzitetne oziroma akademske izobrazbe (Molnár 1971, 208), kot
je o čeških bratih zgovorno zapisal nemški humanist Joachim Camerarius
st. (1500–1574) v svojem zgodovinopisnem delu Historica Narratio de fra-
trum Orthodoxorum Ecclesiis, in Bohemia, Moravia et Polonia. Kot kr
ščanski ideal je Blahoslav zato postavil pobožnost, izpričano z deli, ume
tniški okus humanista, izbrušeno besedo v latinskem in češkem jeziku
– zlasti biblično besedilo je moralo biti po Blahoslavovem v službi Besede
in tako drugačno, imenitnejše, povzdignjeno nad običajni govor prepros
tega podeželana – ter poudarek na najvišji izobrazbi duhovniškega naraš
čaja med češkimi brati.
Topogledno se je Blahoslav miselno najbolj razvnel v Filipiki proti mi-
somusom (Poznamenání soudu mého o těch slovích b. Lukášových, že »nic
nepsal, čehož by v Jednotě nevzal«, 18. února 1567 v Ivančicích), v kratki po
lemiki, ki jo je med 15. in 18. februarjem 1567 napisal kot komentar k de
veti knjigi Acta Unitatis Fratrum, to jest Shromáždění pospolné těch věcí,
kteréž v Jednotě bratrské a nejvíc v království Českém puosobeny sou od léta
1547 až do 1549 (gre za obsežno zbirko virov za zgodovino čeških bratov).
Blahoslav je »dostavek« k pismu škofa Lukáša Pražskega pisal tako strastno,
122
kot nesmrtnika, zato da bi si ti sam – častit in svoboden kipar svo-
jega lastnega bitja – izklesal svojo podobo tako, kakor bo tebi naj-
bolj všeč [vsi poudarki J. V.] Lahko se boš izrodil in postal nižje,
brezumno bitje; lahko se boš po svoji volji prerodil in postal nekaj
višjega, božanskega.«
O nedosegljiva darežljivost Boga Očeta! O najvišja, čudežna sre
ča človeka! Zakaj dano mu je, da more imeti to, kar želi, in biti to,
kar hoče. Živali po Lukilijevih besedah prinesejo že ob rojstvu iz
materinega telesa s seboj vse, kar bodo kdaj koli imele. Najvišji
duhovi so bili v začetku ali pa malo po tem isto, kar bodo vso ne
skončno večnost. V človeka pa je Oče ob rojstvu položil semena
vseh vrst in poganjke vsakršnega življenja; tisti, ki jih bo človek
gojil, bodo dorasli in v njem obrodili sad. Če bodo ti rastlinski, bo
postal rastlina; če bodo čutni, se bo spremenil v žival; če umski,
se bo razvil v nebeško bitje; če duhovni, bo angel in božji sin. Če
pa ne bo zadovoljen z usodo nobenega ustvarjenega bitja in se bo
povlekel v središče svoje enotnosti, bo postal duh in eno z Bogom;
v samotni temini Očeta, ki stoji nad vsem, bo tedaj prekašal vse
stvari. (Picco della Mirandola [1487] 1997, 5–7.)
Toda: kristjan more, po Blahoslavovem, smisel življenja uresničiti tudi
brez univerzitetne oziroma akademske izobrazbe (Molnár 1971, 208), kot
je o čeških bratih zgovorno zapisal nemški humanist Joachim Camerarius
st. (1500–1574) v svojem zgodovinopisnem delu Historica Narratio de fra-
trum Orthodoxorum Ecclesiis, in Bohemia, Moravia et Polonia. Kot kr
ščanski ideal je Blahoslav zato postavil pobožnost, izpričano z deli, ume
tniški okus humanista, izbrušeno besedo v latinskem in češkem jeziku
– zlasti biblično besedilo je moralo biti po Blahoslavovem v službi Besede
in tako drugačno, imenitnejše, povzdignjeno nad običajni govor prepros
tega podeželana – ter poudarek na najvišji izobrazbi duhovniškega naraš
čaja med češkimi brati.
Topogledno se je Blahoslav miselno najbolj razvnel v Filipiki proti mi-
somusom (Poznamenání soudu mého o těch slovích b. Lukášových, že »nic
nepsal, čehož by v Jednotě nevzal«, 18. února 1567 v Ivančicích), v kratki po
lemiki, ki jo je med 15. in 18. februarjem 1567 napisal kot komentar k de
veti knjigi Acta Unitatis Fratrum, to jest Shromáždění pospolné těch věcí,
kteréž v Jednotě bratrské a nejvíc v království Českém puosobeny sou od léta
1547 až do 1549 (gre za obsežno zbirko virov za zgodovino čeških bratov).
Blahoslav je »dostavek« k pismu škofa Lukáša Pražskega pisal tako strastno,
122
