Page 125 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 125
na intelektualnem odru: jan blahoslav
prisotnosti Gospoda v zakramentu Gospodove večerje),4 pa hkrati »posva
janja besedil« različnih miselnih provenienc5 bi mogel biti razvoj »cerkve
slovenskega jezika« v Notranji Avstriji 16. stoletja nezamisljivo drugačen,
kot je bil: Brez podmladka, izšolanega na uglednih nemških luteranskih
univerzah, bi utegnil zamreti, preden se je v resnici dodobra razcvetel. –
V eni sami duhovniški generaciji, in to konec šestdesetih let 16. stoletja, po
izgonu Trubarja na Nemško (1565) in smrti drugega škofa evangeličanske
cerkve na Slovenskem, Sebastijana Krelja (1567). – In brez nadčasnega od
meva, katerega temelj je bil položen ne le s prvo slovensko knjigo, temveč
predvsem z ustvaritvijo Dalmatinovega prevoda Svetega pisma; slednjega
so namreč v taki ali drugačni obliki »posvojili« tudi katoličani v obdobju
baroka in je za slovenski jezik pomenil dovolj trdno sredotežno točko je
zikovne podobe knjižne slovenščine, in to v času med 1599 in 1779, ko no
voizdanih del ni bilo toliko, da bi se jezik in književnost dinamično (re)
generirala skozi posamezne literarne žanre.
Trubar je razmerje kristjan – izobrazba verjetno najbolj sugestivno
ubesedil ob vprašanju o ustanovitvi šol, v Cerkovni ordningi (1564). Le‑to
je deželni knez Karel II. Habsburški sicer dal zapleniti, vendar uničenje ve
čine naklade, kot je danes neizpodbitno dokazljivo tudi na podlagi mem
mingenskega izvoda, ki je bil v rabi pri Bernardu Steinerju, recepcije ni za
ustavilo. Je pa, kot je misliti, preprečilo, da bi bila manj zamejena na zgolj
duhovnike evangeličanske cerkve. Trubar je zapisal:
Obena dežela, ne meisto, ne gmaina ne mogo prez šul, prez šulari
ev inu prez vučenih ludy biti, ne deželskih ne duhovskih ričy prov
rovnati ne obderžati. Tu vsaki zastopni človik more lahku zasto
piti. Obtu nekar le samuč ty verni, Božy ludy, temuč tudi ty mod
ri aydi so povsod v nih meistih inu deželah male inu velike šule
inu v tih istih vučene, modre ludy deržali. [...] Potle ty kersčan
ski cessary, krali inu vyudi, ty so povsod collegia, cloštre, šule inu
corarye za volo, de se v nih vučeni inu dobre pameti hlapčiči imaio
koyti, rediti inu tu S. pysmu prov vučiti, zastopiti, izložiti inu pri-
digati, de so to cerkov, gosposke inu purgarske ričy znali inu umeli
4 Prim. Trubarjevo pismo Heinrichu Bullingerju, Kempten, 13. marca 1557 (Trubar
[1557] v Vrečko in Krajnc-Vrečko 2015, 23; celotno pismo v transkripciji in prevodu
je najti na straneh 22–27).
5 V kancionalih očeta slovenske književnosti je npr. poleg standardnega pesemskega
repertorija luteranske kancionalistike najti tudi pesmi čeških bratov, pa še kakšen
tekst posebej uglednega schwenckfeldijanca ali celo ozloglašenega anabaptista se
najde; prim. Vinkler 2011, 104–107.
125
prisotnosti Gospoda v zakramentu Gospodove večerje),4 pa hkrati »posva
janja besedil« različnih miselnih provenienc5 bi mogel biti razvoj »cerkve
slovenskega jezika« v Notranji Avstriji 16. stoletja nezamisljivo drugačen,
kot je bil: Brez podmladka, izšolanega na uglednih nemških luteranskih
univerzah, bi utegnil zamreti, preden se je v resnici dodobra razcvetel. –
V eni sami duhovniški generaciji, in to konec šestdesetih let 16. stoletja, po
izgonu Trubarja na Nemško (1565) in smrti drugega škofa evangeličanske
cerkve na Slovenskem, Sebastijana Krelja (1567). – In brez nadčasnega od
meva, katerega temelj je bil položen ne le s prvo slovensko knjigo, temveč
predvsem z ustvaritvijo Dalmatinovega prevoda Svetega pisma; slednjega
so namreč v taki ali drugačni obliki »posvojili« tudi katoličani v obdobju
baroka in je za slovenski jezik pomenil dovolj trdno sredotežno točko je
zikovne podobe knjižne slovenščine, in to v času med 1599 in 1779, ko no
voizdanih del ni bilo toliko, da bi se jezik in književnost dinamično (re)
generirala skozi posamezne literarne žanre.
Trubar je razmerje kristjan – izobrazba verjetno najbolj sugestivno
ubesedil ob vprašanju o ustanovitvi šol, v Cerkovni ordningi (1564). Le‑to
je deželni knez Karel II. Habsburški sicer dal zapleniti, vendar uničenje ve
čine naklade, kot je danes neizpodbitno dokazljivo tudi na podlagi mem
mingenskega izvoda, ki je bil v rabi pri Bernardu Steinerju, recepcije ni za
ustavilo. Je pa, kot je misliti, preprečilo, da bi bila manj zamejena na zgolj
duhovnike evangeličanske cerkve. Trubar je zapisal:
Obena dežela, ne meisto, ne gmaina ne mogo prez šul, prez šulari
ev inu prez vučenih ludy biti, ne deželskih ne duhovskih ričy prov
rovnati ne obderžati. Tu vsaki zastopni človik more lahku zasto
piti. Obtu nekar le samuč ty verni, Božy ludy, temuč tudi ty mod
ri aydi so povsod v nih meistih inu deželah male inu velike šule
inu v tih istih vučene, modre ludy deržali. [...] Potle ty kersčan
ski cessary, krali inu vyudi, ty so povsod collegia, cloštre, šule inu
corarye za volo, de se v nih vučeni inu dobre pameti hlapčiči imaio
koyti, rediti inu tu S. pysmu prov vučiti, zastopiti, izložiti inu pri-
digati, de so to cerkov, gosposke inu purgarske ričy znali inu umeli
4 Prim. Trubarjevo pismo Heinrichu Bullingerju, Kempten, 13. marca 1557 (Trubar
[1557] v Vrečko in Krajnc-Vrečko 2015, 23; celotno pismo v transkripciji in prevodu
je najti na straneh 22–27).
5 V kancionalih očeta slovenske književnosti je npr. poleg standardnega pesemskega
repertorija luteranske kancionalistike najti tudi pesmi čeških bratov, pa še kakšen
tekst posebej uglednega schwenckfeldijanca ali celo ozloglašenega anabaptista se
najde; prim. Vinkler 2011, 104–107.
125
