Page 131 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 131
na intelektualnem odru: jan blahoslav
brez otipljivih rezultatov, kajti kralj Maksimilijan, četudi je z emisarjem
Blahoslavom postopal prijazno in se tako izrazil tudi o Jednoti, je mogel ko
maj za prihodnost obljubiti zlajšanje verskega preganjanja zoper češke bra
te. Neuspešna je bila tudi Blahoslavova misija 1556. v Magdeburg. Od tam
je češke brate izgnal nihče drug kot čustveno in delovanjsko siloviti Flacij
Ilirik. V obeh primerih je bilo stanje tako, kot je bilo pred Blahoslavovimi
misijami: češke brate so v Češkem kraljestvu še naprej preganjali, pa tudi v
Magdeburg se niso smeli vrniti. Je pa Blahoslav s Flacijem Ilirikom stopil v
polemiko o izvoru čeških bratov. Flacij je v spisu Catalogus testium verita-
tis (1556) dokazoval, da je Jednota bratrska izpeljanka valdežanov, Blahoslav
pa je v svojem delu Summa quaedam brevissima collecta ex variis scriptis
Fratrum (1556), ki je besedilna »druga roka« Blahoslavovega literarnega
prvenca O původu Jednoty (1547), dokazoval nasprotno.
Obe deli sta temeljnega pomena za razumevanje Blahoslavovega po
gleda na zgodovino oziroma, kot se je izrazil Amedeo Molnár, prihaja v
njih do izraza avtorjeva »teologija zgodovine«. Blahoslav je Jednoto čeških
bratov razumel kot legitimno realizacijo husitske reformacije – Jednota
si je ravno v letih nastajanja Acta Unitatis Fratrum prizadevala iz verske
skupnosti »na obrobju« napredovati v status politično pripoznane dežel
ne cerkve –, in torej kot posebno obliko splošne cerkve Kristusove, drugač
no od luteranske cerkve na Nemškem. In takšno, ki je ravno zaradi lastne
specifičnosti dolžna vztrajati pri svoji posebni krščanski poti in o tem za
pustiti tudi pisne dokumente (Molnár 1971, 209). Slednje je tudi utemeljitev
Blahoslavovega prizadevanja pri Acta Unitatis Fratrum.
Summa quaedam brevissima je tako Blahoslavov odgovor na vprašan
je, ali so češki bratje delo Gospodove roke, kar je Flacij odločno zavračal,
češki humanist pa z navezavo čeških bratov na intelektualno genealogijo
od Husovega predhodnika Matěja z Janova (1350–1393) preko M. Jana Husa
(1369–1415), M. Jakoubka ze Stříbra (1375–1429), Jana Rokycane (1396–1471),
Martina Lupáča (umrl 1468) in Petra Chelčickega (1379–1460) ravno tako
strastno dokazoval.
Z opozorilom na Matěja z Janova je Blahoslav pripoznal intelektualno
genealogijo čeških bratov iz toka srednjeveške kritične misli, ki ni bila rav
nodušna do aktualnih razmer v Rimski cerkvi. Ta kriticizem znotraj le-te,
iz katerega sta izhodiščno črpali obe veliki evropski reformaciji – husitska
in luteranska –, je občutno starejši od njiju in je »delovno orodje« katoliških
teologov ter profesorjev na sredn jeveških univerzah. Preko njihove univer
zitetne učiteljske dejavnosti ter geografske mobilnosti (Sedlák ibid., 68–94;
131
brez otipljivih rezultatov, kajti kralj Maksimilijan, četudi je z emisarjem
Blahoslavom postopal prijazno in se tako izrazil tudi o Jednoti, je mogel ko
maj za prihodnost obljubiti zlajšanje verskega preganjanja zoper češke bra
te. Neuspešna je bila tudi Blahoslavova misija 1556. v Magdeburg. Od tam
je češke brate izgnal nihče drug kot čustveno in delovanjsko siloviti Flacij
Ilirik. V obeh primerih je bilo stanje tako, kot je bilo pred Blahoslavovimi
misijami: češke brate so v Češkem kraljestvu še naprej preganjali, pa tudi v
Magdeburg se niso smeli vrniti. Je pa Blahoslav s Flacijem Ilirikom stopil v
polemiko o izvoru čeških bratov. Flacij je v spisu Catalogus testium verita-
tis (1556) dokazoval, da je Jednota bratrska izpeljanka valdežanov, Blahoslav
pa je v svojem delu Summa quaedam brevissima collecta ex variis scriptis
Fratrum (1556), ki je besedilna »druga roka« Blahoslavovega literarnega
prvenca O původu Jednoty (1547), dokazoval nasprotno.
Obe deli sta temeljnega pomena za razumevanje Blahoslavovega po
gleda na zgodovino oziroma, kot se je izrazil Amedeo Molnár, prihaja v
njih do izraza avtorjeva »teologija zgodovine«. Blahoslav je Jednoto čeških
bratov razumel kot legitimno realizacijo husitske reformacije – Jednota
si je ravno v letih nastajanja Acta Unitatis Fratrum prizadevala iz verske
skupnosti »na obrobju« napredovati v status politično pripoznane dežel
ne cerkve –, in torej kot posebno obliko splošne cerkve Kristusove, drugač
no od luteranske cerkve na Nemškem. In takšno, ki je ravno zaradi lastne
specifičnosti dolžna vztrajati pri svoji posebni krščanski poti in o tem za
pustiti tudi pisne dokumente (Molnár 1971, 209). Slednje je tudi utemeljitev
Blahoslavovega prizadevanja pri Acta Unitatis Fratrum.
Summa quaedam brevissima je tako Blahoslavov odgovor na vprašan
je, ali so češki bratje delo Gospodove roke, kar je Flacij odločno zavračal,
češki humanist pa z navezavo čeških bratov na intelektualno genealogijo
od Husovega predhodnika Matěja z Janova (1350–1393) preko M. Jana Husa
(1369–1415), M. Jakoubka ze Stříbra (1375–1429), Jana Rokycane (1396–1471),
Martina Lupáča (umrl 1468) in Petra Chelčickega (1379–1460) ravno tako
strastno dokazoval.
Z opozorilom na Matěja z Janova je Blahoslav pripoznal intelektualno
genealogijo čeških bratov iz toka srednjeveške kritične misli, ki ni bila rav
nodušna do aktualnih razmer v Rimski cerkvi. Ta kriticizem znotraj le-te,
iz katerega sta izhodiščno črpali obe veliki evropski reformaciji – husitska
in luteranska –, je občutno starejši od njiju in je »delovno orodje« katoliških
teologov ter profesorjev na sredn jeveških univerzah. Preko njihove univer
zitetne učiteljske dejavnosti ter geografske mobilnosti (Sedlák ibid., 68–94;
131