Page 127 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 127
na intelektualnem odru: jan blahoslav
in Odrešenika. In menda vsevprek kvari nedolžne duše ... Ne Blahoslav, ne
Luther in tudi Primož Trubar niso menili nič podobnega.7
Genealoško je argumentacija v Filipiki proti misomusom komentar pis
ma, ki ga je Blahoslavov predhodnik Lukáš Pražský 17. decembra 1502 pisal
M. Havlu Žateckemu. Škof Lukáš je v tej poslanici M. Havla okaral zavol
jo nespoštovanja liturgične podobe češkobratske cerkve. Pražský namreč
omenja Havlovo neredno branje evangelijev in listov ter opuščanje litur
gičnih ur, postov, praznikov in s slednjimi povezanega cerkvenega pe
tja (prim. Blahoslav 1861, 372). In ni pozabil poudariti, da so se češki brat
je od (liturgičnega) reda v Rimski cerkvi oddaljili v tem, »kar je slabega,
in ne v onem, kar se more ob dobrem namenu in čistem pomenu dobro
uporabljati« (Blahoslav 1861, 372), Blahoslav pa je svojo filipiko naperil zo
per tiste češke brate, ki so pismo Lukáša Pražskega razumeli kot zavrnitev
vse starejše cerkvene tradicije in teološke izobrazbe, zlasti patristične ter
sholastične. Predvsem zoper Jana Augusto, ki naj bi leto pred nastankom
Blahoslavovega besedila govoril prav to, in proti češkobratskim duhovni
kom, ki so z Augusto soglašali; humanist Blahoslav jih je zato prikazal kot
nasprotnike (visoke oziroma plemenitejše)8 izobrazbe.
V delu Filipike proti misomusom, ki ga je mogoče brati kot vnaprejšnjo
zavrnitev najpogostejših protiargumentov (refutatio), se Blahoslav retorič
no razživi s figurami, ki jih je že znameniti filolog in zgodovinar Pavel Josef
Šafařík v 19. stoletju prepoznal kot »mojstrsko delo staročeške retorike«
(Blahoslav 1861, 372):
[104r]9 [...] Morda bo kdo rekel, da hvalim učene ljudi in učenost.
Ja, tudi jaz pravim, da hvalim oboje, učenost in znanje, pa tudi
7 Prim. tudi poglede Primoža Trubarja in Sebastijana Krelja v pismu Adamu Bohoriču
1. avgusta 1565:
»Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesreč
no kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se vsepov
sod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe.
Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami
svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu
napravijo konec. Zakaj mi, ki nam je posebno jasno, da so šole cerkvi potrebne ka
kor leva roka, smo tej stvari že od kraja posvečali največjo skrb in prizadevnost in
smo naposled z mnogimi prošnjami in moledovanjem pripravili prvake naše de
žele do tega, da so dobrohotno in širokosrčno obljubili in določili denarno pomoč
za ustanovitev javne šole tu v Ljubljani.« (Trubar [1565] v Vrečko in Krajnc-Vrečko
2015, 229; celotno pismo v transkripciji in prevodu je najti na straneh 228–29.)
8 Ta izraz je tedaj praktično brez izjeme označeval univerzitetni študij.
9 Segmentacija besedila je enaka, kot je v zadnji izdaji Blahoslavovega dela (2010).
127
in Odrešenika. In menda vsevprek kvari nedolžne duše ... Ne Blahoslav, ne
Luther in tudi Primož Trubar niso menili nič podobnega.7
Genealoško je argumentacija v Filipiki proti misomusom komentar pis
ma, ki ga je Blahoslavov predhodnik Lukáš Pražský 17. decembra 1502 pisal
M. Havlu Žateckemu. Škof Lukáš je v tej poslanici M. Havla okaral zavol
jo nespoštovanja liturgične podobe češkobratske cerkve. Pražský namreč
omenja Havlovo neredno branje evangelijev in listov ter opuščanje litur
gičnih ur, postov, praznikov in s slednjimi povezanega cerkvenega pe
tja (prim. Blahoslav 1861, 372). In ni pozabil poudariti, da so se češki brat
je od (liturgičnega) reda v Rimski cerkvi oddaljili v tem, »kar je slabega,
in ne v onem, kar se more ob dobrem namenu in čistem pomenu dobro
uporabljati« (Blahoslav 1861, 372), Blahoslav pa je svojo filipiko naperil zo
per tiste češke brate, ki so pismo Lukáša Pražskega razumeli kot zavrnitev
vse starejše cerkvene tradicije in teološke izobrazbe, zlasti patristične ter
sholastične. Predvsem zoper Jana Augusto, ki naj bi leto pred nastankom
Blahoslavovega besedila govoril prav to, in proti češkobratskim duhovni
kom, ki so z Augusto soglašali; humanist Blahoslav jih je zato prikazal kot
nasprotnike (visoke oziroma plemenitejše)8 izobrazbe.
V delu Filipike proti misomusom, ki ga je mogoče brati kot vnaprejšnjo
zavrnitev najpogostejših protiargumentov (refutatio), se Blahoslav retorič
no razživi s figurami, ki jih je že znameniti filolog in zgodovinar Pavel Josef
Šafařík v 19. stoletju prepoznal kot »mojstrsko delo staročeške retorike«
(Blahoslav 1861, 372):
[104r]9 [...] Morda bo kdo rekel, da hvalim učene ljudi in učenost.
Ja, tudi jaz pravim, da hvalim oboje, učenost in znanje, pa tudi
7 Prim. tudi poglede Primoža Trubarja in Sebastijana Krelja v pismu Adamu Bohoriču
1. avgusta 1565:
»Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesreč
no kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, kako se vsepov
sod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe.
Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami
svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu
napravijo konec. Zakaj mi, ki nam je posebno jasno, da so šole cerkvi potrebne ka
kor leva roka, smo tej stvari že od kraja posvečali največjo skrb in prizadevnost in
smo naposled z mnogimi prošnjami in moledovanjem pripravili prvake naše de
žele do tega, da so dobrohotno in širokosrčno obljubili in določili denarno pomoč
za ustanovitev javne šole tu v Ljubljani.« (Trubar [1565] v Vrečko in Krajnc-Vrečko
2015, 229; celotno pismo v transkripciji in prevodu je najti na straneh 228–29.)
8 Ta izraz je tedaj praktično brez izjeme označeval univerzitetni študij.
9 Segmentacija besedila je enaka, kot je v zadnji izdaji Blahoslavovega dela (2010).
127
